kot ježek v krtačo, slepo, se zaljubim v ljudi! ljubim jih takšne, ki se smejejo. ki objamejo iskreno. prvič! ali sedemindvajsetič... ljubim jih, ker pustijo sončen pečat. ljubim topel pogled, ki prikimuje, ki prežene škratke, ki začara. nehote. nevede.
lahko se zaljubim v bradatega strica s pipo pod nosom, v rjastem, golfu podobnem avtu, ki mi pusti prednost na ovinku (ker imam manj rjast avto? in ima občutek, da je manjvreden?) in se mu potem ustnice raztegnejo v nasmešek velikosti lubenice, ko mu pomaham in odmašira mimo mene. prvi. vesel. in še kar kima v pozdrav, čeprav me že zdavnaj več ne vidi ...
zaljubim se v pesem ...
ljubav slijedi naš trag
tiho primiče se
zna da plijen smo joj lak
i ne pita nas
je li pravi čas
tako zelo, da ji prisluškujem ves čas, znova in znova, povsod in kjerkoli. pustim se božati besedam, notam, strunam, taktom ... (kako zelo me znajo božati) začarali so me!
ure dolgo lahko zaljubljeno zrem v moja dva fanta... kako spita. kako se hinavsko prilizujeta. kako otročje podita nevidne sence na razpokanem zidu...
tudi trikrat na dan se zaljubim v makove cvetove, ki me spremljajo ob poti. tako zvesto si stojijo ob strani. drug ob drugem. in tako zaljubljeno zrejo za soncem. brezpogojno ... ujela bi jih v fotografijo, pa se bojim, da bo izginil njih čar.
prevečkrat. in prehitro se zaljubim :) vem.
čeprav ... kdo se ne bi zaljubil v melodije v tvid oblečenih dam, ki srebajo popoldanski čaj ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
kaj praviš?