za malo nežnosti

v stari kleti tam spodaj iz stoletnega kamna mrmrajo hladne kaplje.
ona pijana od sonca in spominov čepi v kotu s hrapavo mizo in sencami.
sliši njega, ki sliši njo!
zarjavela ključavnica oguljenega kovčka škrtne in škripaje se odpre v tiste! pisane trenutke.
kozarec vina, dim in zmečkan list papirja.
zmečkane misli so ostale v množici.
kot tatica je kradla žametne poglede in tople besede.
za še eno bojazljivo potovanje v polnočne sanje.
in za še eno drhtečo črko na porumenelem papirju.

vse, kar vem in vse, kar veš, je tako zelo malo ...

.
.