kazalci bežijo

in jaz drvim z njimi.

ne vem, kam gre čas.
ne vem, kam mine.
in kam sploh gre, potem, ko ga ni več?

se lovi v prepihu na podstrešju?
ali v temni kleti preganja pajke in se gunca v njihovi mreži?

rada bi ga poiskala.
samo toliko, da bi vedela kje ima skrivališče ... za vsak slučaj. za kdaj.
včasih ga tako zelo rabim.
včasih bolj kot njega...

ko mi uspe, bo tudi tukaj kakšna črka več :)

sicer pa te in par prihodnjih dni rabim polno šajtrgo samozavesti. tudi njenega brloga v vseh teh še nisem našla. mogoče bi res morala zavrteti tisto številko ...

bo že. dokler ne padeš v vodo, niti ne veš, če znaš plavati. kakšno žabico bom pa že odmahala... menda...


pa cel kup stvari bi vam rada povedala - vam, ki vas preredko srečam. po novem sem čisto pravcata uslužbenka (v štrikanem kostimu in s trajno v laseh) z 8-urnim delovnikom in prostimi vikendi. luksuz! se pridno in z lahkoto privajam :)

se mi zdi, da sem že vzljubila tanov režim. a ne tako zelo, kot Goriška Brda. ujeta v jesensko pravljico s princi in princeskami so bila res lepa. kljub megli, ki je zakrivala iskrice. in vem, da me čakajo, da pridem še kdaj. ne bom jih razočarala!

tale dama je še vedno pri hiši. in ima končno zaresno ime. ki ni žogica, bajsika, debelinka... ampak je Berta.

Debela Berta!

jah, takle mamo :)

s Pepijem se še vedno nimata rada. nobenega napredka. bom optimistka! tako sem se odločila.

zadnje tedne celo spet malo packam. ne zato, ker bi se mi dalo, ali, ker bi imela čas. ampak ker moram. na nek način. pa saj, ko začnem, tudi uživam.

sem vmes naredila še nekaj za svoje brbončice. po praznikih je zadišalo ... in kamenčkih ...

natanko takšnega sem si zaželela - včasih mi celo uspe, da je rezultat enak želji. čeprav ... v živo je res lepši :)

in za konec hvala vsem, ki ste tukajle z menoj nazdravljali :*