ko že misliš, da je konec... te tresne po glavi!
zaprla sem vrata, "založila" ključe, melodije in besede pospravila v kot zaprašene police, spustila žaluzije, odejo navlekla čez nos in oči. dobro mi je šlo, priznam. potem pa ... en piš, en drobcen vetrc in moj svet je spet kot gusarska ladja sredi pijanega morja.
spet me vleče v bunker in spet tako prekleto manjka tisto, česar ni nikoli zares bilo.
grow up, child!
...ja, porkaš no...ampak res ti je že dobr šlo!...
OdgovoriIzbrišiMojcej... včasih niti piš ni potreben, pa se zaziblje barka... in ker je življenje kot morje, se ziblje tudi gor, ne samo dol, se pa in to neprestano...
OdgovoriIzbrišiMhm...
OdgovoriIzbrišiBo kmalu spet sonček posijal, boš vidla :)
OdgovoriIzbriši