vsem mojim bunkerjem

ki je v resnici en sam s tisoč obrazi. ne, ne, on je ves čas isti, moji obrazi se spreminjajo. vsakič vnovič so težji, temnejši, bridkejši. on je ves čas isti. topel, tih, razumevajoč. varno zavetje. a vedno globlji. vedno močnejši. ko moje sence temnijo, on raste in se krepi. a ga imam rada. ker je vedno tam. zvest. spužvast. posrka in vpije. in odvrže prežvečene kosti s smrdljivimi ostanki mesa. in vendar je moj. in jaz sem njegova. v tistih dneh sem mu predana z vsakim delčkom sebe. kot zvesta in strastna ljubimka. včasih si me je vzel nepričakovano. danes se vržem vanj zavestno. z zalogo coca-cole in nadomestkom viki kreme. a ni še alarmantno. od kreme je namreč izginila samo tista bele barve ...





pa pade dež, razmoči zemljo, in medtem, ko čevlje rešujem posušenega blata, že 100000-ič posije sonce ...

takole se je pepca pritihotapil k bertolini. za kratek čas sicer. a mogoče le preskoči iskrica in bo ljubezen poletela. če že meni ni usojena, naj posrka vsaj njiju. moji zlati kepici!