tole res nujno! rabim v življenju

grem po službi na eno fejst kavo. in dobim poleg fejst družbe še fejst darilce (whiskas vrečkico za pepco in rafaelčkota zame, njami) po kavi bi šla domov, pa se nikamor ne premaknem, ker je obvoznica zabasana čist. ampak res čist! naredim ovinek in grem v štacuno, mi vsaj jutri ne bo treba. napaka. komaj se prebijam med vsemi tistimi vozički, ki jih rinejo zombiji ... se počutim kot na cesti, ko vsi nedonošenčki parkirajo na prehitevalni pas in potem sanjajo ... v štacuni je na žalost nas parih, ki ne prihajamo tja preživljati prostega časa, samo ena špura - oni se seveda parkirajo na sredino vrste med policami in bluzijo. bog ne daj, da bi rad šel mimo, ker se morajo "omojbog" premakniti za dva koraka - kako si sploh dovoliš zmotiti jih?! en sam pogled in si mrtev. res globoko se opravičujem, ker vas nadlegujem.

zmagam vojno in se prebijem do blagajne. to da sem šla po samo dve stvari in v košaro nametala deset drugih, samo teh dveh ne, niti ni pomembno, ker me vrhunec čaka na blagajni. piskam! OMFG! medtem ko cela štacuna bulji vame razmetavam po torbici in iščem, iščem in ne najdem. itak. še bolj brskam, menjam barvo iz rdeče na še bolj rdečo in privlečem ven darilce - whiskas vrečko in raffaelo... omfg! prijazen fant (ja vsake toliko se najde tudi kakšen tak ...) me potolaži, da ve, da to ni iz njihove trgovine (kako pa ve?), zombiji me seveda še bolj gledajo ... prijazen varnostnik pa me odpelje v posvečene prostore, da me bo razmagnetil. sem že povedala, da vsi zombiji buljijo vame? in kaj je piskalo? faking notesnik, ki od starosti že skoraj zaudarja. faking notesnik! jap, tole res nujno rabim v življenju!

grem rajši na kavč, pa pepca z mano, da ga do onemoglosti scrkljam, predno bo moral spet na operacijo ...

much better

takole pa danes zgleda naš maneken :)

sva morala v baby center po oblekico, da za par dni skrijeva rano, kjer je bila cevka napeljana v pljučka, da so mu lahko delali drenažo. več kot očitno je nad novim out fitom navdušen :D

se pa počasi že vrača moja stara pepca, sitna, nergava in razvajena :)

tudi hrana mu diši in pridno prazni posodico, le še teden dni bova hodila po antibiotike, ker driska razvajena tablet seveda noče jest!

še malo in bo kot nov, zahvaljujoč najboljšim puncam z veterinarske fakultete. upam da tisti štirje, ki jih je prvi dan "pretepel" niso več hudi nanj :)

hvala vsem, ki ste držali pesti :*

moj kosmati bolnik

drugi dan v bolnici in prvi dan, ko sem ga obiskala in me je bil ekstra vesel.

čeprau ima več kot očitno že poln kufer vsega ...

takole pa je vsakič bolj depresiven in vsakič bolj mu je vseeno, če sem tam :(

s tem lustrom na glavi in kupom cevk povsod naokoli bi bilo meni verjetno tudi...

no tole je pa kratka kronologija mojega prstovja. prvi, drugi, tretji, šesti, osmi dan...

še dobro da na fotkah ne zgleda tako kot v resnici :)

tale prst bo že preživel, pa tud če ne, jih imam še 9

... samo da bo pepca zdrav in čimprej doma.

En mejčken ponosna

En mejčken pa res ...

Končno sem spet vzela v roke glino in ugotovila, da sem od kar sem bila na tečaju že skoraj vse pozabila :) Ker pa je tršica Milica res fletna pupa mi je še enkrat natresla navodila in ekola. Nastal je moj prvi čisto moj srebrni prstančk

Mislim, da ga bom še spatinirala, ker je zame pa res en mejčken preveč svetleč.

Ni pa nujno ... tko je to, če je baba tehtnica po horoskopu, ne pa ne se odločit.. :)

Bodem ga par dni opazovala pa bomo vidli.

S temle spodaj se pa sicer ni za hvalit, ker je bolj ponesrečen poskus kot pa kaj res pametnega. Je bila glina mejčken presuha že, jaz pa prepočasna ...


Saj vem, da se sprašuješ, kaj bi ta skulptura naj bila, hehe. Muc muc bi moral biti, če bi bilo vse po planu. No, pa ni bilo :)

Pa tudi fotke so kakršne so, glede na to, da je šel Canon letos na Rock Otočec in se napil piva še dobro da sploh kaj spravi iz sebe :)) Mislim da bo čas za novega...

Fuzbalerska

Especially za naše fante, ker so res carji!

Predstavlja se ... Berta fuzbalerka :)

S ponistre se vidi Šolta, piva klapa ispo' volta...

Šolta ...

Ne spomnim se natanko (in v resnici tudi ni pomembno) 10, 12 let je kar sem bila prvič tam. In natanko toliko časa sem se tja vračala ... letos mi je končno uspelo. In bilo je vredno. Še vedno je tiha, mirna, preprosta in prijazna.

Šum morja, klepetanje galebov, le tu in tam kak mimoidoči, še to je bila večina domačinov, knjiga v naročju... Neprecenljivo!

No, pa ribič Ante :)

Drugo leto (če ne prej) spet pobegnem...

Ko bom velika, bom pa s tole lepotico bežala :)

Rada imam knjige. Še vedno. In ja, večkrat si moram vzeti čas zanje.

Da mi je tole očitno res koristilo potrjuje tudi pregled fotaparata. To, kar je tu in še dve fotografiji ... je vse kar je nastalo. Ali pa se enostavno staram in se mi ne da več :)

Lepo je bilo!

again/still miss ...

ko že misliš, da je konec... te tresne po glavi!

zaprla sem vrata, "založila" ključe, melodije in besede pospravila v kot zaprašene police, spustila žaluzije, odejo navlekla čez nos in oči. dobro mi je šlo, priznam. potem pa ... en piš, en drobcen vetrc in moj svet je spet kot gusarska ladja sredi pijanega morja.

spet me vleče v bunker in spet tako prekleto manjka tisto, česar ni nikoli zares bilo.
grow up, child!

brez besed

v resnici jih imam cel kup v mislih že celo popoldne in pol noči, premetavajo se in kljuvajo brez pravega vrstnega reda. ker enostavno (spet) ne razumem, kako gre lahko narobe nekaj tako čistega, tako iskreno dobrega, storjenega z najboljšim namenom in najboljšimi željami. res ne. ne razumem te igre, niti se ne bom več trudila, da bi jo. ekstra nekam mi gre to, da imam zdaj jaz grenak priokus, ki bo verjetno ostal za zmeraj. zakaj že???

eh! bom preživela, če kaj, potem je moja koža zmeraj trša. zame me ne skrbi, bolj me skrbi za njiju, ker ju je spet prizadelo. pa samo dobro sta želela... žalostna sem. zelo.

moj arsen bi zabrundal "odnosiš mi ipak dio duše..."

Dobrota ni nujno sirota

neverjetno, kako z lahkoto papir odenem v črno, dodam smrdljiva brezna in mrčes, nasujem plohe postanega dežja. neverjetno, kako težje je v črke preliti veselje in srečo. s časom spoznavam, da sem v resnici žalostna deklica, ki ljubi tišino, mir in samoto. tih dotik in enakomerno bitje srca.

a zadnjih nekaj dni je neverjetnih. padam iz puhaste blazine v močvirje, nato plavam nazaj na površje. večino časa sem nekje vmes. to je čudež! živ le v hollywoodskih filmih. upam, da konec ne bo tragičen. nočem niti pomisliti na vse tiste črne in črvive ljudi... nočem niti pomisliti na to, koliko vsega bodo morali prežvečiti... nočem niti pomisliti na to, da lahko njihova energija vpliva na izid... nočem, a ne znam drugače. bojim se teh črvov... bojim se, da nisem pravi naslov, da je pomota, da se je pošiljatelj zmotil ... nisem prepričana, da sem vredna ...

in bojim se tega vrtinca, ki me vleče nazaj. vsak dan, vsak teden, vsako leto vse bolj in bolj.

vračam se. počasi, a zagotovo. kdo ve, mogoče pa tam spet najdem tisto nekaj...


dočakala sem spet tudi njih. ki me vsakič znova vrnejo v poseben svet in čas...

Te lahko brcnem v rit?

tvoj glas je premajhen, preslaboten, da bi kaj spremenil ... kako veš, če niti ne poskusiš? popolnoma zastonj je, brez kalorij in nič napora ne zahteva.

le srčnost in željo, da bi na sončni strani enkrat ne odzvanjalo v naših glavah :"majhni smo, majhni smo, majhni smo ..."

petra majdič tudi ni velikanka, pa je naredila čudež. ker je verjela, ker se je borila!

zbudi se ... posodim ti list papirja in kulico, samo povej, kam pridem.

meni ni vseeno, in globoko v sebi verjamem da tudi tebi ni.

vse skupaj je veliko več kot le članek v časopisu, novica v poročilih, tema za zgražanje ob pitju kave, vse skupaj je stvar nas vseh.

mene in tebe!

Kronološki redosled poročanj o dogodku

Tukaj najdeš peticijo

Majice kot simbol pobude

Shod

Forum : debata

Javna vprašanja


Čas se izteče v nedeljo, 28.2.
Zavihajmo rokave in nabrusimo svinčnike!
Nihče tega ne bo storil namesto nas ...

vsem mojim bunkerjem

ki je v resnici en sam s tisoč obrazi. ne, ne, on je ves čas isti, moji obrazi se spreminjajo. vsakič vnovič so težji, temnejši, bridkejši. on je ves čas isti. topel, tih, razumevajoč. varno zavetje. a vedno globlji. vedno močnejši. ko moje sence temnijo, on raste in se krepi. a ga imam rada. ker je vedno tam. zvest. spužvast. posrka in vpije. in odvrže prežvečene kosti s smrdljivimi ostanki mesa. in vendar je moj. in jaz sem njegova. v tistih dneh sem mu predana z vsakim delčkom sebe. kot zvesta in strastna ljubimka. včasih si me je vzel nepričakovano. danes se vržem vanj zavestno. z zalogo coca-cole in nadomestkom viki kreme. a ni še alarmantno. od kreme je namreč izginila samo tista bele barve ...





pa pade dež, razmoči zemljo, in medtem, ko čevlje rešujem posušenega blata, že 100000-ič posije sonce ...

takole se je pepca pritihotapil k bertolini. za kratek čas sicer. a mogoče le preskoči iskrica in bo ljubezen poletela. če že meni ni usojena, naj posrka vsaj njiju. moji zlati kepici!

moja tretja babica

ne vem, zakaj si vedno v belini zimskih večerov, zaželim, da bi še imela živi babici. in dedka. tako hitro so odšli, da še bledih spominov skoraj niso pustili. le porumenele fotografije s skoraj neznanimi obrazi.



in potem je tu ona. moja krlinca. v moje življenje je vstopila, ko njih ni bilo več. prišla je kot dobra vila, kot tista babica iz pravljic. in odšla ravno takrat, ko sva se komaj dobro našli in najbolj vzljubili. nikoli ne bom pozabila njenega rumenega šegija. in mojega rumenega pičipokija, ki naju je čez drn in strn vsake toliko zapeljal v svet. po fasngo, pa k dohtarju. njena ocvirkovka je bila nekaj najbolj okusnega na tem svetu. in koščki sira. vedno ga je posolila. občudovala sem njeno energijo in optimizem, ki sta bila čisto nasprotje globokim brazdam in trpljenju, ki ji ga je v gube in tresoče roke neusmiljeno zapisalo bridko in težko življenje. pogrešam njene modrosti, njen smeh ... pogrešam razmajane lesene stopnice.
pogrešam tisti čas. in njega v njem.



ona bi znala ustaviti podivjane dni. mi pokazati stvari, ki so vredne. in jaz bi ji znala danes pričarati sonce. znala bi, ker bi mi povedala, da sem na pravi poti. da je življenje smeh. in da so na tem svetu tudi ljudje, ki vidijo globlje. ki ne verjamejo smehu, ki to ni. ona bi vedela, ker ona je vedela.



ne bi mi pošiljala brezosebnih sms sporočil. forvardiranih mailov. ne bi me tag-ala na facebooku. počakala bi, da pridem po črvivih lesenih stopnicah, me objela, narezala koščke sira, ga posolila, iz peči vzela še topel kruh, mi nalila kozarec kislega vina in nazdravila s tresočo roko.



v novem letu ti želim takšnih trenutkov, preprosto iskrenih! ljubi tiste, ki so vredni tvoje ljubezni! ljubi jih do neba! ker nekoč bodo odšli ... tja gor.



moja želja je enaka lanski ...!



z nekaj dodatki:



želim si, da telefon neha piskati. in nočem forvardiranih kvazi lepih želja, poslanih samo zato, ker se pač spodobi. naj se v spam zakopljejo vsi neosebni fwd maili, božičkasto in lučkasto kičasti, poslani iz istega razloga, kot sms-i. tukaj sem, živa sem, lahko se me dotakneš ... če mi kaj želiš, mi to povej, pokaži ...



želim si imeti neskončno časa za risanke v deževnih nedeljah...



želim si imeti neskončno časa za moja dva penzjonista ...



želim si moči in ogromne spužve. da bom lahko ponudila oporo, če bo mojim sončkom zmanjkalo moči in jim posušila solze v tistih klinčevih dneh...



želim si, da bi vse tačke - kosmate in tiste druge - našle svoj predpražnik!



želim si, da bi zmogla priznati, da ... in da ne zmorem vsega sama, da včasih rabim pomoč in da je smeh včasih tako zelo grenak ...

dreaming ...

stars shining bright above you

nigh breezes seem to whisper i love you

birds singing in the sycamore tree

dream a little dream of me ...

say nighty-night and kiss me

just hold me tight and tell me you'll miss me

while i'm alone blue as can be

dream a little dream of me ...

kazalci bežijo

in jaz drvim z njimi.

ne vem, kam gre čas.
ne vem, kam mine.
in kam sploh gre, potem, ko ga ni več?

se lovi v prepihu na podstrešju?
ali v temni kleti preganja pajke in se gunca v njihovi mreži?

rada bi ga poiskala.
samo toliko, da bi vedela kje ima skrivališče ... za vsak slučaj. za kdaj.
včasih ga tako zelo rabim.
včasih bolj kot njega...

ko mi uspe, bo tudi tukaj kakšna črka več :)

sicer pa te in par prihodnjih dni rabim polno šajtrgo samozavesti. tudi njenega brloga v vseh teh še nisem našla. mogoče bi res morala zavrteti tisto številko ...

bo že. dokler ne padeš v vodo, niti ne veš, če znaš plavati. kakšno žabico bom pa že odmahala... menda...


pa cel kup stvari bi vam rada povedala - vam, ki vas preredko srečam. po novem sem čisto pravcata uslužbenka (v štrikanem kostimu in s trajno v laseh) z 8-urnim delovnikom in prostimi vikendi. luksuz! se pridno in z lahkoto privajam :)

se mi zdi, da sem že vzljubila tanov režim. a ne tako zelo, kot Goriška Brda. ujeta v jesensko pravljico s princi in princeskami so bila res lepa. kljub megli, ki je zakrivala iskrice. in vem, da me čakajo, da pridem še kdaj. ne bom jih razočarala!

tale dama je še vedno pri hiši. in ima končno zaresno ime. ki ni žogica, bajsika, debelinka... ampak je Berta.

Debela Berta!

jah, takle mamo :)

s Pepijem se še vedno nimata rada. nobenega napredka. bom optimistka! tako sem se odločila.

zadnje tedne celo spet malo packam. ne zato, ker bi se mi dalo, ali, ker bi imela čas. ampak ker moram. na nek način. pa saj, ko začnem, tudi uživam.

sem vmes naredila še nekaj za svoje brbončice. po praznikih je zadišalo ... in kamenčkih ...

natanko takšnega sem si zaželela - včasih mi celo uspe, da je rezultat enak želji. čeprav ... v živo je res lepši :)

in za konec hvala vsem, ki ste tukajle z menoj nazdravljali :*

iščejo se dobre vile ...

ki izpolnijo sanje.



sem pridna:
- zvečer in zjutraj si umivam zobke
- pri kosilu pojem vso zelenjavo
- igrače delim tudi z ostalimi otroci
- ne skačem po lužah
- ubogam mamico in atija




v sanjah je bil objem kosmat, topel, močan, prijeten...

i wonder, i wish, i'd like ...

janez (markošek, op.p.) je po radiu ravnokar povedal, da je poletja konec!

jutri zjutraj se bo meja sneženja v Julijcih spustila pod 2000 m nadmorske višine.

čez dan bo le od 11 do 16 stopinj.

brrrr!

jupiiii!!!

my time is coming ...

autumn!

barve, kapljice, pletene jopice, tople nogavičke, pečen kostanj, cimet ...!

just love it!

kosmata profesorica slovenščine

če bi naš menči prebral tale naslov bi mu verjetno že poganjali rožički, med njimi pa žgečkljive zgodbe :)

v resnici bo vsebina zelo nedolžna. ampak zelo kosmata!

to je naša nova "tazaresna" kosmata cimra. horjulčica darma.
ker poldi že nekaj tednov med travnimi bilkami preganja žužke in je pepiju, ki je ostal sam sredi mestnega betona dolgčas, je dobil ljubico. ki pa to ravno ni. damo je namreč nemogoče osvojiti! na začetku je izgledala strašno pohlevno in prijazno bitje (no, saj v resnici tudi je :) ), ki je sicer prve štiri dni samo spalo in jedlo. potem se je dama spočila, umirila in zbudila in kar naenkrat smo ugotovili, da znamo tudi pihati. opa! ampak le na pepija. midve se imava čisto radi :)

upam, da da bo mačji amorček ustrelil s puščico in bo žogica lahko ostala pri hiši.

Žogica ... drobcene suhcene tačke, na njih pa zelooo okrogel :) kosmat telešček, ki se konča v kratkem, tankem repku - edino ime, ki mi pade na jezik, vedno, ko jo pogledam, je žogica, ne morem si pomagat :). prva asociacija je bila sicer profesorica slovenščine v srednji šoli, ampak se nikakor ne spomnim njenega imena ...

_________________________________________________________________

pa še par papirnatih "kukr-karkoli-že" ... ne vem zakaj me takšne stvari doletijo vedno tik pred zdajci?! potem pa napol z viklerji na glavi in brisačo okoli pasu režem, lepim, popravljam, brišem in si pulim lase toliko časa, da mi komaj uspe navleči hlače in se odpraviti ... eh! bo že :)

darilni bon v oblekici

v kuverti je darilo, na desni (tukaj prazni) strani pa naši podpisi...

pa zapestnica. tud noben resen presežek ... je pa iz srca :)

in za konec naša lepotička :)

krempljaste vestičke

adria-agata-zofka: tale mala krempljasta princeska mi zadnje dni pušča sledi na rokah, nogah, vratu, nosu ... pa v srčku, ker je tako presneto prikupna, da ji ne morem zameriti, ko me mimogrede med predenjem in muckanjem na hitro ugrizne še v nos :)
zofka je priletela v rejništvo naravnost z Brnika. ta teden smo se testirale in smo negativne! YES! dobila je pikico, in ker je bilo tako pridna ji je stric Milan dal še zajtrk in darilce za domov :*
še malo pa zofek potuje v pravi dom. za zmeraj. pepi si bo zagotovo oddahnil :)





tile približki mačkov in ptičkov pa danes potujejo na mačjelovkino stojnico, ki jo bodo pridne punce postavile v Mostecu na vegetarijanskem pikniku.

če bi radi pomagali kosmatim brezdomčkom, jih obiščite, sigurno boste našli kakšno stvar, ki vam bo všeč in bo morala nujno z vami domov :)

če imate spretne prstke pa lahko pomagate z izdelavo muckov za srečo. Navodila so tukaj



sicer pa danes furam kr-eno-čudno-zoprno-brezrazloga-bedno-stanje... bolha bi bila. skrila bi se na mehak kožušček fine kosmate dame in presmrčala cel dan, pa jutrišnji in pojutrišnji ... za drobiž časa bi poiskala tisti pramen in nato spet spala ...


Sometimes I'd like to quit... Nothing ever seems to fit... Hangin' around...




še malo ... še dvakrat grem spat :)

hkrati srečen in besen dan

če se vrnem za drobiž dni nazaj ...

srečen ker :
- sem se imela na Veronikini dekliščini fino
- je bilo takisto naslednji dan na pikniku nekdanjih radijskih sodelavcev (vedno znova, ko se srečamo ugotovim, da pogrešam njih in tisti čas...)
- je bilo vse skupaj uvod v nekajdnevne počitnice v all inclusive mami&ati hotelu :)
- sem se spočila, končno naspala in pocrkljala ...

besna sem zaradi tegale:

spet sem razbila avto in spet je totalka. manj res ne znam!

še bolj kot zaradi razbite pločevine mojga korlčka, pa tistega drugega ukrajinskega kombija, v katerega sem treščila, zaradi razbijanja v glavi, ki ne poneha in vratu, ki me še bolj boli, sem besna, ker kuža ni preživel.

uboga žival je tavala po obvoznici med pobesnelimi avtomobili. nočem si niti predstavljati, kako zelo prestrašen je bil ... :(

meni je uspelo, da sem mu izognila, razbila dva avtomobila, ampak očitno mu ni bilo usojeno preživeti današnji dan :(

lep, rjav kuža je bil ... r.i.p.

še najbolj pa sem besna na njegove lastnike (in njim podobne!!), ker so krivi, da je zataval v smrt. lahko, da sem krivična in se je zgodilo prvič, da je ostal brez nadzora. žival je obveznost. moramo jo čuvati, zanjo skrbeti. če ne, je bolje, da se ji izognemo v največjem loku ...

in še sem besna.

ker je v horjulskem zavetišču (zaradi tistih in njim podobnih!) več deset mačkov in več deset kužkov - brezdomčkov. ker jih je vedno več in sploh ne manj. ker niti enega kužka ne morem posvojiti, ker nimam prostora in nimam časa. in ker lahko posvojim samo enega mucka ... kaj pa ostalih nekaj deset? kje ste normalni ljudje?

kje ste tisti, ki ob besedi kastracija, sterilizacija, cepljenje ne zastrižete z ušesi, ker to da je pa strošek ...??

rada bi zaključila z začetkom. srečna sem:

- ker sem bolj ali manj ostala cela

- ker sem imela srečo s tremi prijaznimi fanti, policistoma in fantu z dars-a

- ker mi je prikupno sporočilo narisalo nasmeh in me pordelih lic poneslo spet v osnovno šolo :)

- ker je na svetu še par dobrih ljudi. in dobrih prijateljev. Berni, hvala!

čas je, da grem spat. upam, da bo sosed vsaj eno noč miren, in da se jutri zbudim brez glavobola in bolečega vratu ...

ko klešče zapojejo

mucki so z menoj pripotovali iz new yorka - leto in pol so čakali, da jih nekam vtaknem :), slončka sem kupila v vicenzi, tudi od takrat je minilo že ohoho časa ... tako, da se ne bi moglo reči, kako strašno so pele klešče, ampak že to, da so zagledale svetlobo dneva po tolikem času je praznik.
vreden zapisa :)

slika je primerna izdelkom - nič posebnega...

sploh kamenček ne vem v katero škatlo bom vtaknila, ker niti približno ni ratalo, tako kot bi moralo ... eh ...

je pa dober občutek držati klešče v rokah!