nedelja, 11. april 2010

brez besed

v resnici jih imam cel kup v mislih že celo popoldne in pol noči, premetavajo se in kljuvajo brez pravega vrstnega reda. ker enostavno (spet) ne razumem, kako gre lahko narobe nekaj tako čistega, tako iskreno dobrega, storjenega z najboljšim namenom in najboljšimi željami. res ne. ne razumem te igre, niti se ne bom več trudila, da bi jo. ekstra nekam mi gre to, da imam zdaj jaz grenak priokus, ki bo verjetno ostal za zmeraj. zakaj že???

eh! bom preživela, če kaj, potem je moja koža zmeraj trša. zame me ne skrbi, bolj me skrbi za njiju, ker ju je spet prizadelo. pa samo dobro sta želela... žalostna sem. zelo.

moj arsen bi zabrundal "odnosiš mi ipak dio duše..."