sreda, 24. junij 2009

bosonoga grešnica

spomnim se, kako smo se z gomulko vračali po šoli domov. pojma nisem imela o popularni glasbi. pri nas doma smo imeli en sam majhen, prašen radio, ki je od jutra do večera hreščal na domači, sevniški frekvenci. kjer tudi niso bili najbolj "glasbeno aktualni". takrat je glasba še potovala. najprej k tavelikim, potem šele drugam.

in spomnim se špele, ki je imela bravo (tudi to je bil pri naši hiši prevelik luksuz) kjer sem strmela v fotografijo in razmišljala, zakaj za vraga si je tako čedno dekle obrilo glavo?! špela pa je vneto brundala meni popolnoma neznano pesem. ki mi je bila všeč. potem, ko je iz zamaščenega zvočnika zapela zares, še bolj. čeprav, v resnici takrat nisem vedela, kaj mi hoče povedati ...



in niti pomislila nisem, da bo to dekle, nekoč tako blizu, da bi se je lahko dotaknila, če bi le stegnila roko malo bližje ...







nocoj, skoraj 20 let kasneje je bila v ljubljani. z isto obrito podobo, ki jo ob straneh že krasijo sivi odtenki. z gubicami in kakšnim kilogramom več. brez glamurja. brez šminke. brez bleščic in načičkanih toalet. ker tega v resnici ne potrebuje! preprosta kot je le lahko, bosonoga, v majici in kavbojkah z na trenutke sramežljivim nasmeškom je v križanke prinesla glamur svojega glasu. ki je še vedno mogočen. in v resnici ne potrebuje nepotrebnih plastičnih dodatkov.

četrtek, 18. junij 2009

če bi bila lokomotiva ...

... bi sigurno vedno! imela zamudo :)
vse ure, ki so okoli mene prehitevajo - od 5 do 30 minut - (recimo, da približno vem, za koliko je katera prehitra) pa vseeno zamujam. če ne zamudim, pa zaspim. z lahkoto tudi ob treh popoldan :)

zato bi bilo čudno, če bi se tukajle karkoli dogajalo bolj pogosto :)

La Vie En Rose - vsakoletni sestanek društva živih pesnikov, je tudi tokrat zarezal sled. prijetno, toplo, domačo. in malček nenavadno ...
brez foto-sledi ni šlo ... par najljubših:

eden in edini :) Jure Ivanušič

Jani Kovačič in Vita Mavrič

Chris Eckman (fant, ki ga je iz Seatla k nam pripeljala ljubezen in je uglasbil poezijo Daneta Zajca - zelo fajn!)


Boris Kobal (ki nas je nasmejal do solz in vsaj mene zelo prijetno presenetil) in Vita Mavrič


kanadčan Pascal Lejeun (s toplim čokoladnim pogledom :))kakšna fotka več se najde tukejle (sicer moja prva zaresna foto-objava, na katero sem mejhen ponosna, priznam :)

ko sem kakšno uro preveč doma in ko je treba (predvsem to!) kaj tudi spackam :)

v tole škatlico :

smo ih-troje zapakirali tole darilce (knjigica s posebnmi kupončki in ogledalce) za čisto posebno deklico, ki je praznovala 30. rojstni dan. In še zmerej jako dobro zgleda :) Vse lepo, pupa...!
pa še dve nepolakirani ploščički ...



da ne bo ktera rekla, da nič ne delam :)

nedelja, 07. junij 2009

ropotarnica

1. testni čeveljci


v zadnjih 15ih letih si nisem kupila nobenih
.
.
.
.
ki ne bi bili črni :D …

2. papirčkanje:


glede na to, kako sem se namučila s tole voščilnico bi morala zgledati vsaj 1000x bolje!
zato sem jo oblekla v srajčico :)



3. nekaj starih grehov …

ki so končali pri gorenjskih puncah.
ena je že, upam, da tudi ostali dve prineseta kakšen € za kosmate kepice.

4. še ena mačja :


pepca čuvaj papirja, ki je romal v zabojnik društva za zaščito živali.
za konec pa …
5. odkritje meseca!

naše domače podstrešje poleg prahu, pajkov, osjih gnezd, starih zaprašenih foteljev, posušenih parfumov in sosedovih mačkov skriva tudi takšne črno-bele spomine. brskanje je čisti užitek ...!