petek, 25. december 2009

moja tretja babica

ne vem, zakaj si vedno v belini zimskih večerov, zaželim, da bi še imela živi babici. in dedka. tako hitro so odšli, da še bledih spominov skoraj niso pustili. le porumenele fotografije s skoraj neznanimi obrazi.



in potem je tu ona. moja krlinca. v moje življenje je vstopila, ko njih ni bilo več. prišla je kot dobra vila, kot tista babica iz pravljic. in odšla ravno takrat, ko sva se komaj dobro našli in najbolj vzljubili. nikoli ne bom pozabila njenega rumenega šegija. in mojega rumenega pičipokija, ki naju je čez drn in strn vsake toliko zapeljal v svet. po fasngo, pa k dohtarju. njena ocvirkovka je bila nekaj najbolj okusnega na tem svetu. in koščki sira. vedno ga je posolila. občudovala sem njeno energijo in optimizem, ki sta bila čisto nasprotje globokim brazdam in trpljenju, ki ji ga je v gube in tresoče roke neusmiljeno zapisalo bridko in težko življenje. pogrešam njene modrosti, njen smeh ... pogrešam razmajane lesene stopnice.
pogrešam tisti čas. in njega v njem.



ona bi znala ustaviti podivjane dni. mi pokazati stvari, ki so vredne. in jaz bi ji znala danes pričarati sonce. znala bi, ker bi mi povedala, da sem na pravi poti. da je življenje smeh. in da so na tem svetu tudi ljudje, ki vidijo globlje. ki ne verjamejo smehu, ki to ni. ona bi vedela, ker ona je vedela.



ne bi mi pošiljala brezosebnih sms sporočil. forvardiranih mailov. ne bi me tag-ala na facebooku. počakala bi, da pridem po črvivih lesenih stopnicah, me objela, narezala koščke sira, ga posolila, iz peči vzela še topel kruh, mi nalila kozarec kislega vina in nazdravila s tresočo roko.



v novem letu ti želim takšnih trenutkov, preprosto iskrenih! ljubi tiste, ki so vredni tvoje ljubezni! ljubi jih do neba! ker nekoč bodo odšli ... tja gor.



moja želja je enaka lanski ...!



z nekaj dodatki:



želim si, da telefon neha piskati. in nočem forvardiranih kvazi lepih želja, poslanih samo zato, ker se pač spodobi. naj se v spam zakopljejo vsi neosebni fwd maili, božičkasto in lučkasto kičasti, poslani iz istega razloga, kot sms-i. tukaj sem, živa sem, lahko se me dotakneš ... če mi kaj želiš, mi to povej, pokaži ...



želim si imeti neskončno časa za risanke v deževnih nedeljah...



želim si imeti neskončno časa za moja dva penzjonista ...



želim si moči in ogromne spužve. da bom lahko ponudila oporo, če bo mojim sončkom zmanjkalo moči in jim posušila solze v tistih klinčevih dneh...



želim si, da bi vse tačke - kosmate in tiste druge - našle svoj predpražnik!



želim si, da bi zmogla priznati, da ... in da ne zmorem vsega sama, da včasih rabim pomoč in da je smeh včasih tako zelo grenak ...




četrtek, 26. november 2009

kazalci bežijo


in jaz drvim z njimi.

ne vem, kam gre čas.
ne vem, kam mine.
in kam sploh gre, potem, ko ga ni več?

se lovi v prepihu na podstrešju?
ali v temni kleti preganja pajke in se gunca v njihovi mreži?

rada bi ga poiskala.
samo toliko, da bi vedela kje ima skrivališče ... za vsak slučaj. za kdaj.
včasih ga tako zelo rabim.
včasih bolj kot njega...

ko mi uspe, bo tudi tukaj kakšna črka več :)
sicer pa te in par prihodnjih dni rabim polno šajtrgo samozavesti. tudi njenega brloga v vseh teh še nisem našla. mogoče bi res morala zavrteti tisto številko ...
bo že. dokler ne padeš v vodo, niti ne veš, če znaš plavati. kakšno žabico bom pa že odmahala... menda...


pa cel kup stvari bi vam rada povedala - vam, ki vas preredko srečam. po novem sem čisto pravcata uslužbenka (v štrikanem kostimu in s trajno v laseh) z 8-urnim delovnikom in prostimi vikendi. luksuz! se pridno in z lahkoto privajam :)
se mi zdi, da sem že vzljubila tanov režim. a ne tako zelo, kot Goriška Brda. ujeta v jesensko pravljico s princi in princeskami so bila res lepa. kljub megli, ki je zakrivala iskrice. in vem, da me čakajo, da pridem še kdaj. ne bom jih razočarala!
brda - breg brda - breg medana
tale dama je še vedno pri hiši. in ima končno zaresno ime. ki ni žogica, bajsika, debelinka... ampak je Berta.
berta. debela berta :)
Debela Berta!
jah, takle mamo :)
s Pepijem se še vedno nimata rada. nobenega napredka. bom optimistka! tako sem se odločila.
zadnje tedne celo spet malo packam. ne zato, ker bi se mi dalo, ali, ker bi imela čas. ampak ker moram. na nek način. pa saj, ko začnem, tudi uživam.
sem vmes naredila še nekaj za svoje brbončice. po praznikih je zadišalo ... in kamenčkih ...
Photobucket
natanko takšnega sem si zaželela - včasih mi celo uspe, da je rezultat enak želji. čeprav ... v živo je res lepši :)


in za konec hvala vsem, ki ste tukajle z menoj nazdravljali :*

kaj je? kaj? :)

sreda, 16. september 2009

iščejo se dobre vile ...


ki izpolnijo sanje.



sem pridna:
- zvečer in zjutraj si umivam zobke
- pri kosilu pojem vso zelenjavo
- igrače delim tudi z ostalimi otroci
- ne skačem po lužah
- ubogam mamico in atija




v sanjah je bil objem kosmat, topel, močan, prijeten...

nedelja, 13. september 2009

i wonder, i wish, i'd like ...


janez (markošek, op.p.) je po radiu ravnokar povedal, da je poletja konec!


jutri zjutraj se bo meja sneženja v Julijcih spustila pod 2000 m nadmorske višine.

čez dan bo le od 11 do 16 stopinj.


brrrr!



jupiiii!!!




my time is coming ...


autumn!





barve, kapljice, pletene jopice, tople nogavičke, pečen kostanj, cimet ...!

just love it!

sobota, 12. september 2009

kosmata profesorica slovenščine

če bi naš menči prebral tale naslov bi mu verjetno že poganjali rožički, med njimi pa žgečkljive zgodbe :)

v resnici bo vsebina zelo nedolžna. ampak zelo kosmata!

to je naša nova "tazaresna" kosmata cimra. horjulčica darma.
ker poldi že nekaj tednov med travnimi bilkami preganja žužke in je pepiju, ki je ostal sam sredi mestnega betona dolgčas, je dobil ljubico. ki pa to ravno ni. damo je namreč nemogoče osvojiti! na začetku je izgledala strašno pohlevno in prijazno bitje (no, saj v resnici tudi je :) ), ki je sicer prve štiri dni samo spalo in jedlo. potem se je dama spočila, umirila in zbudila in kar naenkrat smo ugotovili, da znamo tudi pihati. opa! ampak le na pepija. midve se imava čisto radi :)

upam, da da bo mačji amorček ustrelil s puščico in bo žogica lahko ostala pri hiši.

Žogica ... drobcene suhcene tačke, na njih pa zelooo okrogel :) kosmat telešček, ki se konča v kratkem, tankem repku - edino ime, ki mi pade na jezik, vedno, ko jo pogledam, je žogica, ne morem si pomagat :). prva asociacija je bila sicer profesorica slovenščine v srednji šoli, ampak se nikakor ne spomnim njenega imena ...

_________________________________________________________________

pa še par papirnatih "kukr-karkoli-že" ... ne vem zakaj me takšne stvari doletijo vedno tik pred zdajci?! potem pa napol z viklerji na glavi in brisačo okoli pasu režem, lepim, popravljam, brišem in si pulim lase toliko časa, da mi komaj uspe navleči hlače in se odpraviti ... eh! bo že :)

darilni bon v oblekici

v kuverti je darilo, na desni (tukaj prazni) strani pa naši podpisi...


pa zapestnica. tud noben resen presežek ... je pa iz srca :)


in za konec naša lepotička :)


sobota, 29. avgust 2009

krempljaste vestičke

adria-agata-zofka: tale mala krempljasta princeska mi zadnje dni pušča sledi na rokah, nogah, vratu, nosu ... pa v srčku, ker je tako presneto prikupna, da ji ne morem zameriti, ko me mimogrede med predenjem in muckanjem na hitro ugrizne še v nos :)
zofka je priletela v rejništvo naravnost z Brnika. ta teden smo se testirale in smo negativne! YES! dobila je pikico, in ker je bilo tako pridna ji je stric Milan dal še zajtrk in darilce za domov :*
še malo pa zofek potuje v pravi dom. za zmeraj. pepi si bo zagotovo oddahnil :)





tile približki mačkov in ptičkov pa danes potujejo na mačjelovkino stojnico, ki jo bodo pridne punce postavile v Mostecu na vegetarijanskem pikniku.

če bi radi pomagali kosmatim brezdomčkom, jih obiščite, sigurno boste našli kakšno stvar, ki vam bo všeč in bo morala nujno z vami domov :)

če imate spretne prstke pa lahko pomagate z izdelavo muckov za srečo. Navodila so tukaj



sicer pa danes furam kr-eno-čudno-zoprno-brezrazloga-bedno-stanje... bolha bi bila. skrila bi se na mehak kožušček fine kosmate dame in presmrčala cel dan, pa jutrišnji in pojutrišnji ... za drobiž časa bi poiskala tisti pramen in nato spet spala ...


Sometimes I'd like to quit... Nothing ever seems to fit... Hangin' around...




še malo ... še dvakrat grem spat :)

petek, 14. avgust 2009

hkrati srečen in besen dan

če se vrnem za drobiž dni nazaj ...

srečen ker :
- sem se imela na Veronikini dekliščini fino
- je bilo takisto naslednji dan na pikniku nekdanjih radijskih sodelavcev (vedno znova, ko se srečamo ugotovim, da pogrešam njih in tisti čas...)
- je bilo vse skupaj uvod v nekajdnevne počitnice v all inclusive mami&ati hotelu :)
- sem se spočila, končno naspala in pocrkljala ...

besna sem zaradi tegale:
spet sem razbila avto in spet je totalka. manj res ne znam!
še bolj kot zaradi razbite pločevine mojga korlčka, pa tistega drugega ukrajinskega kombija, v katerega sem treščila, zaradi razbijanja v glavi, ki ne poneha in vratu, ki me še bolj boli, sem besna, ker kuža ni preživel.
uboga žival je tavala po obvoznici med pobesnelimi avtomobili. nočem si niti predstavljati, kako zelo prestrašen je bil ... :(
meni je uspelo, da sem mu izognila, razbila dva avtomobila, ampak očitno mu ni bilo usojeno preživeti današnji dan :(
lep, rjav kuža je bil ... r.i.p.
še najbolj pa sem besna na njegove lastnike (in njim podobne!!), ker so krivi, da je zataval v smrt. lahko, da sem krivična in se je zgodilo prvič, da je ostal brez nadzora. žival je obveznost. moramo jo čuvati, zanjo skrbeti. če ne, je bolje, da se ji izognemo v največjem loku ...
in še sem besna.
ker je v horjulskem zavetišču (zaradi tistih in njim podobnih!) več deset mačkov in več deset kužkov - brezdomčkov. ker jih je vedno več in sploh ne manj. ker niti enega kužka ne morem posvojiti, ker nimam prostora in nimam časa. in ker lahko posvojim samo enega mucka ... kaj pa ostalih nekaj deset? kje ste normalni ljudje?
kje ste tisti, ki ob besedi kastracija, sterilizacija, cepljenje ne zastrižete z ušesi, ker to da je pa strošek ...??
rada bi zaključila z začetkom. srečna sem:
- ker sem bolj ali manj ostala cela
- ker sem imela srečo s tremi prijaznimi fanti, policistoma in fantu z dars-a
- ker mi je prikupno sporočilo narisalo nasmeh in me pordelih lic poneslo spet v osnovno šolo :)
- ker je na svetu še par dobrih ljudi. in dobrih prijateljev. Berni, hvala!
čas je, da grem spat. upam, da bo sosed vsaj eno noč miren, in da se jutri zbudim brez glavobola in bolečega vratu ...

četrtek, 23. julij 2009

ko klešče zapojejo

mucki so z menoj pripotovali iz new yorka - leto in pol so čakali, da jih nekam vtaknem :), slončka sem kupila v vicenzi, tudi od takrat je minilo že ohoho časa ... tako, da se ne bi moglo reči, kako strašno so pele klešče, ampak že to, da so zagledale svetlobo dneva po tolikem času je praznik.
vreden zapisa :)


slika je primerna izdelkom - nič posebnega...
sploh kamenček ne vem v katero škatlo bom vtaknila, ker niti približno ni ratalo, tako kot bi moralo ... eh ...
je pa dober občutek držati klešče v rokah!

torek, 21. julij 2009

par kosmatih ušes in rumenih kljunčkov


dan, ko je treba nekam.
kadar planiram se ponavadi sesuje. tudi tokrat se je.
vonj po slanem - zaradi wta turnirja prestavljen za nedoločen čas
iška soteska - dvoje dodatnih nožic si je namesto moje družbe izbralo migreno. ti vrag.
pa sem jo mahnila tja, kjer že nekaj časa nisem bila. zoo.
pozabila, da so počitnice in da bo tudi v torek ob 10ih polno. prepolno.
preveč je bilo glasov, zato sem po dveh urah pobegnila.
nekaj posnetkov je vendarle nastalo ...
kakšna podoba se najde še tukaj
Posted by Picasa

nedelja, 05. julij 2009

za malo nežnosti

v stari kleti tam spodaj iz stoletnega kamna mrmrajo hladne kaplje.
ona pijana od sonca in spominov čepi v kotu s hrapavo mizo in sencami.
sliši njega, ki sliši njo!
zarjavela ključavnica oguljenega kovčka škrtne in škripaje se odpre v tiste! pisane trenutke.
kozarec vina, dim in zmečkan list papirja.
zmečkane misli so ostale v množici.
kot tatica je kradla žametne poglede in tople besede.
za še eno bojazljivo potovanje v polnočne sanje.
in za še eno drhtečo črko na porumenelem papirju.

vse, kar vem in vse, kar veš, je tako zelo malo ...

.
.

sreda, 24. junij 2009

bosonoga grešnica

spomnim se, kako smo se z gomulko vračali po šoli domov. pojma nisem imela o popularni glasbi. pri nas doma smo imeli en sam majhen, prašen radio, ki je od jutra do večera hreščal na domači, sevniški frekvenci. kjer tudi niso bili najbolj "glasbeno aktualni". takrat je glasba še potovala. najprej k tavelikim, potem šele drugam.

in spomnim se špele, ki je imela bravo (tudi to je bil pri naši hiši prevelik luksuz) kjer sem strmela v fotografijo in razmišljala, zakaj za vraga si je tako čedno dekle obrilo glavo?! špela pa je vneto brundala meni popolnoma neznano pesem. ki mi je bila všeč. potem, ko je iz zamaščenega zvočnika zapela zares, še bolj. čeprav, v resnici takrat nisem vedela, kaj mi hoče povedati ...



in niti pomislila nisem, da bo to dekle, nekoč tako blizu, da bi se je lahko dotaknila, če bi le stegnila roko malo bližje ...







nocoj, skoraj 20 let kasneje je bila v ljubljani. z isto obrito podobo, ki jo ob straneh že krasijo sivi odtenki. z gubicami in kakšnim kilogramom več. brez glamurja. brez šminke. brez bleščic in načičkanih toalet. ker tega v resnici ne potrebuje! preprosta kot je le lahko, bosonoga, v majici in kavbojkah z na trenutke sramežljivim nasmeškom je v križanke prinesla glamur svojega glasu. ki je še vedno mogočen. in v resnici ne potrebuje nepotrebnih plastičnih dodatkov.

četrtek, 18. junij 2009

če bi bila lokomotiva ...

... bi sigurno vedno! imela zamudo :)
vse ure, ki so okoli mene prehitevajo - od 5 do 30 minut - (recimo, da približno vem, za koliko je katera prehitra) pa vseeno zamujam. če ne zamudim, pa zaspim. z lahkoto tudi ob treh popoldan :)

zato bi bilo čudno, če bi se tukajle karkoli dogajalo bolj pogosto :)

La Vie En Rose - vsakoletni sestanek društva živih pesnikov, je tudi tokrat zarezal sled. prijetno, toplo, domačo. in malček nenavadno ...
brez foto-sledi ni šlo ... par najljubših:

eden in edini :) Jure Ivanušič

Jani Kovačič in Vita Mavrič

Chris Eckman (fant, ki ga je iz Seatla k nam pripeljala ljubezen in je uglasbil poezijo Daneta Zajca - zelo fajn!)


Boris Kobal (ki nas je nasmejal do solz in vsaj mene zelo prijetno presenetil) in Vita Mavrič


kanadčan Pascal Lejeun (s toplim čokoladnim pogledom :))kakšna fotka več se najde tukejle (sicer moja prva zaresna foto-objava, na katero sem mejhen ponosna, priznam :)

ko sem kakšno uro preveč doma in ko je treba (predvsem to!) kaj tudi spackam :)

v tole škatlico :

smo ih-troje zapakirali tole darilce (knjigica s posebnmi kupončki in ogledalce) za čisto posebno deklico, ki je praznovala 30. rojstni dan. In še zmerej jako dobro zgleda :) Vse lepo, pupa...!
pa še dve nepolakirani ploščički ...



da ne bo ktera rekla, da nič ne delam :)

nedelja, 07. junij 2009

ropotarnica

1. testni čeveljci


v zadnjih 15ih letih si nisem kupila nobenih
.
.
.
.
ki ne bi bili črni :D …

2. papirčkanje:


glede na to, kako sem se namučila s tole voščilnico bi morala zgledati vsaj 1000x bolje!
zato sem jo oblekla v srajčico :)



3. nekaj starih grehov …

ki so končali pri gorenjskih puncah.
ena je že, upam, da tudi ostali dve prineseta kakšen € za kosmate kepice.

4. še ena mačja :


pepca čuvaj papirja, ki je romal v zabojnik društva za zaščito živali.
za konec pa …
5. odkritje meseca!

naše domače podstrešje poleg prahu, pajkov, osjih gnezd, starih zaprašenih foteljev, posušenih parfumov in sosedovih mačkov skriva tudi takšne črno-bele spomine. brskanje je čisti užitek ...!

sreda, 27. maj 2009

makovo polje

pomlad
viharna noč
(zdramiš me)
okus svežega jutra
in vonj domače kave
žameten cvet poljskega maka
in vsemogočni sončni žarek.
požgečkaš rdeča lica
da zardijo v vsej svoji rdečici
in zadrhtijo.

nasmehneš se.
in greš
svojo pot.
zopet. in znova.

vsakič znova
odvržeš drhteče liste žameta
na pomečkani rjuhi pomladnega jutra.

nasmehnem se ...
z novim jutrom, vem, vrneš se.
zopet. in znova.
vsakič znova...
požgečkaš in zadrhtiš.

četrtek, 21. maj 2009

zaljubim se pet, šest, sedam ... ! puta dnevno

včasih se zaljubim v večer. tih, skrivnosten, potuhnjen in šepetajoč. ker prinaša smeh najstnikov pod oknom, ljubezen potepuških mačkov... in ker prinaša noč. topel objem. sanje s poljubom...

kot ježek v krtačo, slepo, se zaljubim v ljudi! ljubim jih takšne, ki se smejejo. ki objamejo iskreno. prvič! ali sedemindvajsetič... ljubim jih, ker pustijo sončen pečat. ljubim topel pogled, ki prikimuje, ki prežene škratke, ki začara. nehote. nevede.

lahko se zaljubim v bradatega strica s pipo pod nosom, v rjastem, golfu podobnem avtu, ki mi pusti prednost na ovinku (ker imam manj rjast avto? in ima občutek, da je manjvreden?) in se mu potem ustnice raztegnejo v nasmešek velikosti lubenice, ko mu pomaham in odmašira mimo mene. prvi. vesel. in še kar kima v pozdrav, čeprav me že zdavnaj več ne vidi ...

zaljubim se v pesem ...

ljubav slijedi naš trag
tiho primiče se
zna da plijen smo joj lak
i ne pita nas
je li pravi čas

tako zelo, da ji prisluškujem ves čas, znova in znova, povsod in kjerkoli. pustim se božati besedam, notam, strunam, taktom ... (kako zelo me znajo božati) začarali so me!

ure dolgo lahko zaljubljeno zrem v moja dva fanta... kako spita. kako se hinavsko prilizujeta. kako otročje podita nevidne sence na razpokanem zidu...

tudi trikrat na dan se zaljubim v makove cvetove, ki me spremljajo ob poti. tako zvesto si stojijo ob strani. drug ob drugem. in tako zaljubljeno zrejo za soncem. brezpogojno ... ujela bi jih v fotografijo, pa se bojim, da bo izginil njih čar.

prevečkrat. in prehitro se zaljubim :) vem.

čeprav ... kdo se ne bi zaljubil v melodije v tvid oblečenih dam, ki srebajo popoldanski čaj ...

sreda, 13. maj 2009

čisto poseben zmenek

včerajšnji dan je bil doooooolg kot ponedeljek. ampak lep kot nedelja !

drobcen, čisto poseben zmenek se je začel nekje v ljubljani s krhljem sendviča in ne-sadjem :), nadaljeval v kliničnem centru ob zanič kavi, pre-suhem skutinem štrudlu in reklami za čaj. pardon. za sok :)

korlček jo je v objemu ledeno-hladno šepetajoče klimatske ne-naprave :D mahnil proti gorenjski po zalogo kosmatih sledi na črnih majicah. in prignat malo sončka med njene oblake... go girl! mora biti vrijedan!

pred-večer je bil pika na i. ogromna pika. ker so bile vse kitajske restavracije zaprte (:P) smo parkirali v križankah, na kitajskem cirkusu. in zdržali eno uro? dolgovezenje ... nedodelanost ... dolgočasje ... vem, veliko, ogromno truda, treninga je vloženega a kaj ko imajo zanič režiserja! če bi namesto drame pisali kratke zgodbe, jih naredili mehkejše, popolnejše, jih vsaj za odtenek bolj izpilili, bi bila stvar gledljivejša.
tako pa ... še sinček je mamico z zehajočim pogledom spraševal če bo kmalu konec :)

čeprav. ja, priznam. ko enkrat zares, v živo vidiš tole:

Cirque du Soleil - Wheel

Cirque du Soleil - Girls

Cirque du Soleil - gumilastika :)

Cirque du Soleil - NORCA!

je vse ostalo je zelo slab približek. sad but true!

ker cirkus ni pocrkljal brbončic jih je romeova tortilja in zvezdnat večer, ki je objel dan, ki bi ga bilo vredno še kdaj ponoviti!

torek, 05. maj 2009

skoraj žalosten balkon

naša levinja ni tipična ženska, rožice nikoli niso bile njene najboljše prijateljice :).
a zadnja leta, vsakič, ko se rodi nova pomlad - odkar si je naš stari balkon prislužil ograjo, je pri hiši cel mali projekt :). nakup rožic je pravi proces. količina. barva. število. sorta. vse je do zadnje pikice preračunano. biti mora popolno.
no, letos bo med belo rožnatim cvetnim lišpom zevala mičkena nepopolna praznina, ker se je pod temle koritom
skrival skrbno pripravljen domek za novo življenje


za veliko noč je bilo gnezdece še prazno, čakajoč na male kljunčke … teden dni kasneje pa že …




komaj čakam, da bodo začivkali še vrabčki :)
nisem vedela, da so vrabčkasta jajčka tako velika … in ne predstavljam koliko časa je bilo potrebnega, da sta z vsako travico in pereščkom posebej sezidala trdno kamrco. občudovanja vredno!

sobota, 02. maj 2009

kokodajs

moja kokoška me je prepričala kokode... da zamenjam kurnik kokode ...
in ker je ona tista kokode... ki mi je sezidala prvega kokode... zdaj, z njenim dovoljenjem kokode... selim svoje gnezdece jajčk semkaj kokode...
prvo jajce je v gnezdecu kokode... če bom znesla še kakšnega kokode... no, to bomo pa še videli kokode...