sreda, 29. junij 2011

zelena ...

Krik!
Solze ... sreča ... žalost ... vice ... ?!

Ždim za mizo. Kot včeraj. Kot jutro pred njim.
Na beli steni noč. Nebo razpada.
Tam daleč med koščki bolečine, ki režejo in bičajo ... sonce!
Prijazno, toplo, drhteče. Dotika in boža. Komaj kaj, a ravno prav ...
Preveč ...

Zakaj tako me vsakokrat omamiš,
da več ne vem, kod moja cesta pelje?
Zakaj mi skrite želje v srcu dramiš,
da njih polet preveč visok in smel je?
(Mila Kačič)


Še je tu. Kako diši dih!
Poljub?
... ali le želja, ki želi postati resnična?
Da bo toplo ognjišče za sive dni.


Moja mala dlan
bi kakor sladka misel
rada šla ti čez obraz teman ...

Moja mala strahopetna dlan!
(Mila Kačič)

Še enkrat. Še kdaj ...

Še vedno, po vsem tem času se mi zdi,
da se tudi v tebi (še) nekaj godi.
A nekaj ni prav.
Vedno nekaj ne naredim prav.

Ne odklepaj in zaklepaj mi srca.
Zakleni! Ali odkleni ...

Ljubljeni, s sabo me vzemi,
da ne zgrešiš v tej temi,
morda jaz pot poznam.
(Mila Kačič)

ponedeljek, 06. junij 2011