ponedeljek, 21. november 2011

Ena potepuška



... kakršen lastnik, takšen pes ...
... kakršen lastnik, takšen blog ...?



... sploh ni čudno, da dela le takrat, ko se mu zazdi :)







test

dela? :)

nedelja, 31. julij 2011

zverine

sosedovi cukri na obisku





mama muca.

14 dni je pri hiši pa ima že vse pod komando. mačke in psa :)




mala zverina z ogromnimi šapami. to bo dec!



nežkana gospodičnica.






tale mala zverina je za popizdit fotogenična.

sobota, 30. julij 2011

ubogi ljudje

katerih vse, česar se dotaknejo, spremeni se v zlato ...
pa tega nihče ne vidi.
ki ne delajo napak. to namesto njih počnejo drugi ...
pa tega nihče ne vidi.
ki se razdajajo, prilagajajo, podrejajo, kimajo ...
pa tega nihče ne vidi.
ki so razlog, da se svet in vse na njem sploh vrti ...
pa tega nihče ne vidi.
ki so resnična žrtev tega sistema, ljudi, sveta, vesolja ...
pa tega nihče ne vidi.
ki garajo od jutra do večera, kot nihče drug...
pa tega nihče ne vidi.

ubogi ljudje, ki se najdejo v teh besedah.
ubogi ljudje, nikoli ne bodo razumeli.
smilijo se mi, ubogi ljudje, ker mora biti hudo naporno v njih koži.
ubogi ...

sobota, 23. julij 2011

en tak dan









Enakomerno deževanje


na ploskve sivih kamnitih streh;


vse bolne, žalostne so moje sanje


in v sivi žalosti zamrl je smeh.





Jesenska roža je zaprla čašo


in tiha se nagnila v siva tla;


in somrak pal je čez vasico našo


in zrak je mrzel od dežja.


(Srečko Kosovel)

sreda, 13. julij 2011

i'm all right

zate, ki sprašuješ ... i'm all right. i am. :)
res ni najlepše pasti na zadnjo plat, ampak včasih tako zelo paše. zaključek. pa kakršenkoli že je. je že prav da je tako. kajneda? :)
ko zmanjka ne-vem-več-katere-po-vrsti steklenice rujnega, se razkadi cigaretna megla in sonce prežene čudno prijetno noč, je jasno - en glas je pravi, njen. zahripan in zaripel se je vsakič znova postavil na štartno črto. četudi je vsakič poražen obležal, ni obupal. vztrajno je ponavljal ... utopija. nesmisel. don't go there ... medtem ko so ga drugi preglasili. imel je prav. kot vedno.
če ni jablane ni jabolk. če jablana je, a nima hrane, umre. nekaj je. je bilo in bo ostalo. zapisano tam zgoraj in v njenem srcu. odsev nečesa. na koncu nesmisel.

resnica je ta, da "ne bom jeseni čakala zime s tabo in ne boš me nesel do pomladi"

in resnica je ta, da je dober občutek spet zadihati s polnimi pljuči.



sama sebi presenečenje. ko je že pripravila udobno ležišče v bunkerju in ko je bil rezultat točno takšen, da bi jo katapultiral tjakaj, je oživela. zaživela. rešena bremena zadnjih let. sama si je takrat pripravila culo in sama jo je zdaj odvrgla. dober občutek je biti. govoriti. se smejati. živeti. piti kavo s pravimi ljudmi. preplesati noč. videti spet znan obraz, ki polepša dan. klepetati.

tralali tralala, njen čas prihaja ... še par peklenskih dni in jesen bo tu :)








.

.

.

.

.

sreda, 06. julij 2011

pika.

res nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše? res. res čas zaceli rane? res. dobro je to, da je vsakič, ko se zbudim ... lažje. lepo je, kako vedno pisano pobarvaš mavrico. a ko jo naslednji trenutek grobo iztrgaš iz objema ... ni več tako lepo. barvaš, trgaš, barvaš, trgaš, barvaš ...


v resnici nimaš pojma kaj počneš.

še malo, čisto malo in spet bo mavrica. malo je sicer čudna, ker pride pred in ne po nevihti. pa saj nisem nikoli rekla, da jaz nisem čudna.

i'm ready. barvice so varno pospravljene v predalu. grem. oborožena z nasmehom in kovčkom polnim temnih ostankov, ki bodo "meso" postali. se je odločila.


... le glej, da je ne presenetiš preveč! ker je film že v montaži.

ko se vrne, bo resetirala spomin. vsa ta leta bo vrgla čez ramo, si spet namontirala nasmeh (mu kdo še verjame?) in strumno odkorakala v nov dan. in naslednji. in tistega za njim.
čas je že ...


.
.
.
.
.
.
.
.
.

slišiš? tam daleč vrano, ki kljuva in se reži?

nedelja, 03. julij 2011

zadnja sezona?

lenobno zamahuje s svojimi krili
se sladko reži
vedno ve, kdaj je pravi čas za napad

zagrabi in ne spusti
črno-siva mrhovinarka
KLJUVA, ŽRE in se REŽI!

zdaj že nekaj let prihaja
včasih ostane dolgo
spet drugič dlje ...

in vedno vem kdaj bo prišla
prikrade se vedno, ko ti odideš
takoj zatem, ko mi pustiš vse male malenkosti

utrujena sem
in tako zelo me je strah

sreda, 29. junij 2011

zelena ...

Krik!
Solze ... sreča ... žalost ... vice ... ?!

Ždim za mizo. Kot včeraj. Kot jutro pred njim.
Na beli steni noč. Nebo razpada.
Tam daleč med koščki bolečine, ki režejo in bičajo ... sonce!
Prijazno, toplo, drhteče. Dotika in boža. Komaj kaj, a ravno prav ...
Preveč ...

Zakaj tako me vsakokrat omamiš,
da več ne vem, kod moja cesta pelje?
Zakaj mi skrite želje v srcu dramiš,
da njih polet preveč visok in smel je?
(Mila Kačič)


Še je tu. Kako diši dih!
Poljub?
... ali le želja, ki želi postati resnična?
Da bo toplo ognjišče za sive dni.


Moja mala dlan
bi kakor sladka misel
rada šla ti čez obraz teman ...

Moja mala strahopetna dlan!
(Mila Kačič)

Še enkrat. Še kdaj ...

Še vedno, po vsem tem času se mi zdi,
da se tudi v tebi (še) nekaj godi.
A nekaj ni prav.
Vedno nekaj ne naredim prav.

Ne odklepaj in zaklepaj mi srca.
Zakleni! Ali odkleni ...

Ljubljeni, s sabo me vzemi,
da ne zgrešiš v tej temi,
morda jaz pot poznam.
(Mila Kačič)

ponedeljek, 06. junij 2011

ponedeljek, 09. maj 2011

ena dečva je praznovala

pa sva šli v lipico ...

gledat kaj delajo ...

lepotci in lepotičke ...




























sreda, 27. april 2011

kar tako

par "velikonočnih" utrinkov brez jajc, šunke in potice - ker smo vse pojedli :)







sosedova "prava slovenka" ki ve, da je pri sosedovih slajše :)







cerkev na Razborju pod Lisco



komaj čakam naslednjo vlko noč

ponedeljek, 18. april 2011

skoraj popoln večer


iz gubaste skodelice se kadi toplo mleko.

nadrobljen črn kruh.

v volnene nogavice zavite premražene nožice.

prevzetnost in pristranost.

otroštvo ...

petek, 18. marec 2011

Ti veš



Ti veš, da so jutra kot majhni otroci
in čista svežina odprtega okna
je polna nemira.
Ti veš, da kot sonce se znova rodiva
in nočna tišina minulega dneva
je brezno spomina.
Ti veš, da ljubezen ni prava beseda
in dolgi romani današnjega časa
so polni praznine.
Ti veš, da že dolgo sva sama na poti
in da stopinje neznanega para
so našli le redki.
Zato me že stotič poljubiš kot prvič
in najina zgodba se znova začenja.
Med nama je zopet skrivnostna bližina
in dan bo prepoln hrepenenja.
(Feri Lainšček)