tole res nujno! rabim v življenju

grem po službi na eno fejst kavo. in dobim poleg fejst družbe še fejst darilce (whiskas vrečkico za pepco in rafaelčkota zame, njami) po kavi bi šla domov, pa se nikamor ne premaknem, ker je obvoznica zabasana čist. ampak res čist! naredim ovinek in grem v štacuno, mi vsaj jutri ne bo treba. napaka. komaj se prebijam med vsemi tistimi vozički, ki jih rinejo zombiji ... se počutim kot na cesti, ko vsi nedonošenčki parkirajo na prehitevalni pas in potem sanjajo ... v štacuni je na žalost nas parih, ki ne prihajamo tja preživljati prostega časa, samo ena špura - oni se seveda parkirajo na sredino vrste med policami in bluzijo. bog ne daj, da bi rad šel mimo, ker se morajo "omojbog" premakniti za dva koraka - kako si sploh dovoliš zmotiti jih?! en sam pogled in si mrtev. res globoko se opravičujem, ker vas nadlegujem.

zmagam vojno in se prebijem do blagajne. to da sem šla po samo dve stvari in v košaro nametala deset drugih, samo teh dveh ne, niti ni pomembno, ker me vrhunec čaka na blagajni. piskam! OMFG! medtem ko cela štacuna bulji vame razmetavam po torbici in iščem, iščem in ne najdem. itak. še bolj brskam, menjam barvo iz rdeče na še bolj rdečo in privlečem ven darilce - whiskas vrečko in raffaelo... omfg! prijazen fant (ja vsake toliko se najde tudi kakšen tak ...) me potolaži, da ve, da to ni iz njihove trgovine (kako pa ve?), zombiji me seveda še bolj gledajo ... prijazen varnostnik pa me odpelje v posvečene prostore, da me bo razmagnetil. sem že povedala, da vsi zombiji buljijo vame? in kaj je piskalo? faking notesnik, ki od starosti že skoraj zaudarja. faking notesnik! jap, tole res nujno rabim v življenju!

grem rajši na kavč, pa pepca z mano, da ga do onemoglosti scrkljam, predno bo moral spet na operacijo ...