katerih vse, česar se dotaknejo, spremeni se v zlato ...
pa tega nihče ne vidi.
ki ne delajo napak. to namesto njih počnejo drugi ...
pa tega nihče ne vidi.
ki se razdajajo, prilagajajo, podrejajo, kimajo ...
pa tega nihče ne vidi.
ki so razlog, da se svet in vse na njem sploh vrti ...
pa tega nihče ne vidi.
ki so resnična žrtev tega sistema, ljudi, sveta, vesolja ...
pa tega nihče ne vidi.
ki garajo od jutra do večera, kot nihče drug...
pa tega nihče ne vidi.
ubogi ljudje, ki se najdejo v teh besedah.
ubogi ljudje, nikoli ne bodo razumeli.
smilijo se mi, ubogi ljudje, ker mora biti hudo naporno v njih koži.
ubogi ...
Prikaz objav z oznako blebetarije. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako blebetarije. Pokaži vse objave
sobota, 30. julij 2011
sobota, 23. julij 2011
en tak dan
Enakomerno deževanje
na ploskve sivih kamnitih streh;
vse bolne, žalostne so moje sanje
in v sivi žalosti zamrl je smeh.
Jesenska roža je zaprla čašo
in tiha se nagnila v siva tla;
in somrak pal je čez vasico našo
in zrak je mrzel od dežja.
(Srečko Kosovel)
sreda, 13. julij 2011
i'm all right
zate, ki sprašuješ ... i'm all right. i am. :)
res ni najlepše pasti na zadnjo plat, ampak včasih tako zelo paše. zaključek. pa kakršenkoli že je. je že prav da je tako. kajneda? :)
ko zmanjka ne-vem-več-katere-po-vrsti steklenice rujnega, se razkadi cigaretna megla in sonce prežene čudno prijetno noč, je jasno - en glas je pravi, njen. zahripan in zaripel se je vsakič znova postavil na štartno črto. četudi je vsakič poražen obležal, ni obupal. vztrajno je ponavljal ... utopija. nesmisel. don't go there ... medtem ko so ga drugi preglasili. imel je prav. kot vedno.
če ni jablane ni jabolk. če jablana je, a nima hrane, umre. nekaj je. je bilo in bo ostalo. zapisano tam zgoraj in v njenem srcu. odsev nečesa. na koncu nesmisel.
resnica je ta, da "ne bom jeseni čakala zime s tabo in ne boš me nesel do pomladi"
in resnica je ta, da je dober občutek spet zadihati s polnimi pljuči.
sama sebi presenečenje. ko je že pripravila udobno ležišče v bunkerju in ko je bil rezultat točno takšen, da bi jo katapultiral tjakaj, je oživela. zaživela. rešena bremena zadnjih let. sama si je takrat pripravila culo in sama jo je zdaj odvrgla. dober občutek je biti. govoriti. se smejati. živeti. piti kavo s pravimi ljudmi. preplesati noč. videti spet znan obraz, ki polepša dan. klepetati.
tralali tralala, njen čas prihaja ... še par peklenskih dni in jesen bo tu :)
res ni najlepše pasti na zadnjo plat, ampak včasih tako zelo paše. zaključek. pa kakršenkoli že je. je že prav da je tako. kajneda? :)
ko zmanjka ne-vem-več-katere-po-vrsti steklenice rujnega, se razkadi cigaretna megla in sonce prežene čudno prijetno noč, je jasno - en glas je pravi, njen. zahripan in zaripel se je vsakič znova postavil na štartno črto. četudi je vsakič poražen obležal, ni obupal. vztrajno je ponavljal ... utopija. nesmisel. don't go there ... medtem ko so ga drugi preglasili. imel je prav. kot vedno.
če ni jablane ni jabolk. če jablana je, a nima hrane, umre. nekaj je. je bilo in bo ostalo. zapisano tam zgoraj in v njenem srcu. odsev nečesa. na koncu nesmisel.
resnica je ta, da "ne bom jeseni čakala zime s tabo in ne boš me nesel do pomladi"
in resnica je ta, da je dober občutek spet zadihati s polnimi pljuči.
sama sebi presenečenje. ko je že pripravila udobno ležišče v bunkerju in ko je bil rezultat točno takšen, da bi jo katapultiral tjakaj, je oživela. zaživela. rešena bremena zadnjih let. sama si je takrat pripravila culo in sama jo je zdaj odvrgla. dober občutek je biti. govoriti. se smejati. živeti. piti kavo s pravimi ljudmi. preplesati noč. videti spet znan obraz, ki polepša dan. klepetati.
tralali tralala, njen čas prihaja ... še par peklenskih dni in jesen bo tu :)
.
.
.
.
.
ponedeljek, 6. junij 2011
ponedeljek, 18. april 2011
skoraj popoln večer
iz gubaste skodelice se kadi toplo mleko.
nadrobljen črn kruh.
v volnene nogavice zavite premražene nožice.
prevzetnost in pristranost.
otroštvo ...
četrtek, 1. julij 2010
nedelja, 3. januar 2010
vsem mojim bunkerjem
ki je v resnici en sam s tisoč obrazi. ne, ne, on je ves čas isti, moji obrazi se spreminjajo. vsakič vnovič so težji, temnejši, bridkejši. on je ves čas isti. topel, tih, razumevajoč. varno zavetje. a vedno globlji. vedno močnejši. ko moje sence temnijo, on raste in se krepi. a ga imam rada. ker je vedno tam. zvest. spužvast. posrka in vpije. in odvrže prežvečene kosti s smrdljivimi ostanki mesa. in vendar je moj. in jaz sem njegova. v tistih dneh sem mu predana z vsakim delčkom sebe. kot zvesta in strastna ljubimka. včasih si me je vzel nepričakovano. danes se vržem vanj zavestno. z zalogo coca-cole in nadomestkom viki kreme. a ni še alarmantno. od kreme je namreč izginila samo tista bele barve ...
pa pade dež, razmoči zemljo, in medtem, ko čevlje rešujem posušenega blata, že 100000-ič posije sonce ...
takole se je pepca pritihotapil k bertolini. za kratek čas sicer. a mogoče le preskoči iskrica in bo ljubezen poletela. če že meni ni usojena, naj posrka vsaj njiju. moji zlati kepici!
pa pade dež, razmoči zemljo, in medtem, ko čevlje rešujem posušenega blata, že 100000-ič posije sonce ...
takole se je pepca pritihotapil k bertolini. za kratek čas sicer. a mogoče le preskoči iskrica in bo ljubezen poletela. če že meni ni usojena, naj posrka vsaj njiju. moji zlati kepici!
petek, 25. december 2009
moja tretja babica
ne vem, zakaj si vedno v belini zimskih večerov, zaželim, da bi še imela živi babici. in dedka. tako hitro so odšli, da še bledih spominov skoraj niso pustili. le porumenele fotografije s skoraj neznanimi obrazi.
in potem je tu ona. moja krlinca. v moje življenje je vstopila, ko njih ni bilo več. prišla je kot dobra vila, kot tista babica iz pravljic. in odšla ravno takrat, ko sva se komaj dobro našli in najbolj vzljubili. nikoli ne bom pozabila njenega rumenega šegija. in mojega rumenega pičipokija, ki naju je čez drn in strn vsake toliko zapeljal v svet. po fasngo, pa k dohtarju. njena ocvirkovka je bila nekaj najbolj okusnega na tem svetu. in koščki sira. vedno ga je posolila. občudovala sem njeno energijo in optimizem, ki sta bila čisto nasprotje globokim brazdam in trpljenju, ki ji ga je v gube in tresoče roke neusmiljeno zapisalo bridko in težko življenje. pogrešam njene modrosti, njen smeh ... pogrešam razmajane lesene stopnice.
pogrešam tisti čas. in njega v njem.
ona bi znala ustaviti podivjane dni. mi pokazati stvari, ki so vredne. in jaz bi ji znala danes pričarati sonce. znala bi, ker bi mi povedala, da sem na pravi poti. da je življenje smeh. in da so na tem svetu tudi ljudje, ki vidijo globlje. ki ne verjamejo smehu, ki to ni. ona bi vedela, ker ona je vedela.
ne bi mi pošiljala brezosebnih sms sporočil. forvardiranih mailov. ne bi me tag-ala na facebooku. počakala bi, da pridem po črvivih lesenih stopnicah, me objela, narezala koščke sira, ga posolila, iz peči vzela še topel kruh, mi nalila kozarec kislega vina in nazdravila s tresočo roko.
v novem letu ti želim takšnih trenutkov, preprosto iskrenih! ljubi tiste, ki so vredni tvoje ljubezni! ljubi jih do neba! ker nekoč bodo odšli ... tja gor.
moja želja je enaka lanski ...!
z nekaj dodatki:
želim si, da telefon neha piskati. in nočem forvardiranih kvazi lepih želja, poslanih samo zato, ker se pač spodobi. naj se v spam zakopljejo vsi neosebni fwd maili, božičkasto in lučkasto kičasti, poslani iz istega razloga, kot sms-i. tukaj sem, živa sem, lahko se me dotakneš ... če mi kaj želiš, mi to povej, pokaži ...
želim si imeti neskončno časa za risanke v deževnih nedeljah...
želim si imeti neskončno časa za moja dva penzjonista ...
želim si moči in ogromne spužve. da bom lahko ponudila oporo, če bo mojim sončkom zmanjkalo moči in jim posušila solze v tistih klinčevih dneh...
želim si, da bi vse tačke - kosmate in tiste druge - našle svoj predpražnik!
želim si, da bi zmogla priznati, da ... in da ne zmorem vsega sama, da včasih rabim pomoč in da je smeh včasih tako zelo grenak ...
in potem je tu ona. moja krlinca. v moje življenje je vstopila, ko njih ni bilo več. prišla je kot dobra vila, kot tista babica iz pravljic. in odšla ravno takrat, ko sva se komaj dobro našli in najbolj vzljubili. nikoli ne bom pozabila njenega rumenega šegija. in mojega rumenega pičipokija, ki naju je čez drn in strn vsake toliko zapeljal v svet. po fasngo, pa k dohtarju. njena ocvirkovka je bila nekaj najbolj okusnega na tem svetu. in koščki sira. vedno ga je posolila. občudovala sem njeno energijo in optimizem, ki sta bila čisto nasprotje globokim brazdam in trpljenju, ki ji ga je v gube in tresoče roke neusmiljeno zapisalo bridko in težko življenje. pogrešam njene modrosti, njen smeh ... pogrešam razmajane lesene stopnice.
pogrešam tisti čas. in njega v njem.
ona bi znala ustaviti podivjane dni. mi pokazati stvari, ki so vredne. in jaz bi ji znala danes pričarati sonce. znala bi, ker bi mi povedala, da sem na pravi poti. da je življenje smeh. in da so na tem svetu tudi ljudje, ki vidijo globlje. ki ne verjamejo smehu, ki to ni. ona bi vedela, ker ona je vedela.
ne bi mi pošiljala brezosebnih sms sporočil. forvardiranih mailov. ne bi me tag-ala na facebooku. počakala bi, da pridem po črvivih lesenih stopnicah, me objela, narezala koščke sira, ga posolila, iz peči vzela še topel kruh, mi nalila kozarec kislega vina in nazdravila s tresočo roko.
v novem letu ti želim takšnih trenutkov, preprosto iskrenih! ljubi tiste, ki so vredni tvoje ljubezni! ljubi jih do neba! ker nekoč bodo odšli ... tja gor.
moja želja je enaka lanski ...!
z nekaj dodatki:
želim si, da telefon neha piskati. in nočem forvardiranih kvazi lepih želja, poslanih samo zato, ker se pač spodobi. naj se v spam zakopljejo vsi neosebni fwd maili, božičkasto in lučkasto kičasti, poslani iz istega razloga, kot sms-i. tukaj sem, živa sem, lahko se me dotakneš ... če mi kaj želiš, mi to povej, pokaži ...
želim si imeti neskončno časa za risanke v deževnih nedeljah...
želim si imeti neskončno časa za moja dva penzjonista ...
želim si moči in ogromne spužve. da bom lahko ponudila oporo, če bo mojim sončkom zmanjkalo moči in jim posušila solze v tistih klinčevih dneh...
želim si, da bi vse tačke - kosmate in tiste druge - našle svoj predpražnik!
želim si, da bi zmogla priznati, da ... in da ne zmorem vsega sama, da včasih rabim pomoč in da je smeh včasih tako zelo grenak ...
četrtek, 26. november 2009
kazalci bežijo
in jaz drvim z njimi.
ne vem, kam gre čas.
ne vem, kam mine.
in kam sploh gre, potem, ko ga ni več?
se lovi v prepihu na podstrešju?
ali v temni kleti preganja pajke in se gunca v njihovi mreži?
rada bi ga poiskala.
samo toliko, da bi vedela kje ima skrivališče ... za vsak slučaj. za kdaj.
včasih ga tako zelo rabim.
včasih bolj kot njega...
ko mi uspe, bo tudi tukaj kakšna črka več :)
sicer pa te in par prihodnjih dni rabim polno šajtrgo samozavesti. tudi njenega brloga v vseh teh še nisem našla. mogoče bi res morala zavrteti tisto številko ...
bo že. dokler ne padeš v vodo, niti ne veš, če znaš plavati. kakšno žabico bom pa že odmahala... menda...
pa cel kup stvari bi vam rada povedala - vam, ki vas preredko srečam. po novem sem čisto pravcata uslužbenka (v štrikanem kostimu in s trajno v laseh) z 8-urnim delovnikom in prostimi vikendi. luksuz! se pridno in z lahkoto privajam :)
pa cel kup stvari bi vam rada povedala - vam, ki vas preredko srečam. po novem sem čisto pravcata uslužbenka (v štrikanem kostimu in s trajno v laseh) z 8-urnim delovnikom in prostimi vikendi. luksuz! se pridno in z lahkoto privajam :)
se mi zdi, da sem že vzljubila tanov režim. a ne tako zelo, kot Goriška Brda. ujeta v jesensko pravljico s princi in princeskami so bila res lepa. kljub megli, ki je zakrivala iskrice. in vem, da me čakajo, da pridem še kdaj. ne bom jih razočarala!
tale dama je še vedno pri hiši. in ima končno zaresno ime. ki ni žogica, bajsika, debelinka... ampak je Berta.
Debela Berta!
jah, takle mamo :)
s Pepijem se še vedno nimata rada. nobenega napredka. bom optimistka! tako sem se odločila.
zadnje tedne celo spet malo packam. ne zato, ker bi se mi dalo, ali, ker bi imela čas. ampak ker moram. na nek način. pa saj, ko začnem, tudi uživam.
sem vmes naredila še nekaj za svoje brbončice. po praznikih je zadišalo ... in kamenčkih ...
natanko takšnega sem si zaželela - včasih mi celo uspe, da je rezultat enak želji. čeprav ... v živo je res lepši :)
in za konec hvala vsem, ki ste tukajle z menoj nazdravljali :*
sobota, 29. avgust 2009
krempljaste vestičke
adria-agata-zofka: tale mala krempljasta princeska mi zadnje dni pušča sledi na rokah, nogah, vratu, nosu ... pa v srčku, ker je tako presneto prikupna, da ji ne morem zameriti, ko me mimogrede med predenjem in muckanjem na hitro ugrizne še v nos :)zofka je priletela v rejništvo naravnost z Brnika. ta teden smo se testirale in smo negativne! YES! dobila je pikico, in ker je bilo tako pridna ji je stric Milan dal še zajtrk in darilce za domov :*
še malo pa zofek potuje v pravi dom. za zmeraj. pepi si bo zagotovo oddahnil :)
tile približki mačkov in ptičkov pa danes potujejo na mačjelovkino stojnico, ki jo bodo pridne punce postavile v Mostecu na vegetarijanskem pikniku.
če bi radi pomagali kosmatim brezdomčkom, jih obiščite, sigurno boste našli kakšno stvar, ki vam bo všeč in bo morala nujno z vami domov :)
če imate spretne prstke pa lahko pomagate z izdelavo muckov za srečo. Navodila so tukaj
sicer pa danes furam kr-eno-čudno-zoprno-brezrazloga-bedno-stanje... bolha bi bila. skrila bi se na mehak kožušček fine kosmate dame in presmrčala cel dan, pa jutrišnji in pojutrišnji ... za drobiž časa bi poiskala tisti pramen in nato spet spala ...
Sometimes I'd like to quit... Nothing ever seems to fit... Hangin' around...
še malo ... še dvakrat grem spat :)
petek, 14. avgust 2009
hkrati srečen in besen dan
če se vrnem za drobiž dni nazaj ...
srečen ker :
- sem se imela na Veronikini dekliščini fino
- je bilo takisto naslednji dan na pikniku nekdanjih radijskih sodelavcev (vedno znova, ko se srečamo ugotovim, da pogrešam njih in tisti čas...)
- je bilo vse skupaj uvod v nekajdnevne počitnice v all inclusive mami&ati hotelu :)
- sem se spočila, končno naspala in pocrkljala ...
besna sem zaradi tegale:
srečen ker :
- sem se imela na Veronikini dekliščini fino
- je bilo takisto naslednji dan na pikniku nekdanjih radijskih sodelavcev (vedno znova, ko se srečamo ugotovim, da pogrešam njih in tisti čas...)
- je bilo vse skupaj uvod v nekajdnevne počitnice v all inclusive mami&ati hotelu :)
- sem se spočila, končno naspala in pocrkljala ...
besna sem zaradi tegale:
spet sem razbila avto in spet je totalka. manj res ne znam!
še bolj kot zaradi razbite pločevine mojga korlčka, pa tistega drugega ukrajinskega kombija, v katerega sem treščila, zaradi razbijanja v glavi, ki ne poneha in vratu, ki me še bolj boli, sem besna, ker kuža ni preživel.
uboga žival je tavala po obvoznici med pobesnelimi avtomobili. nočem si niti predstavljati, kako zelo prestrašen je bil ... :(
meni je uspelo, da sem mu izognila, razbila dva avtomobila, ampak očitno mu ni bilo usojeno preživeti današnji dan :(
lep, rjav kuža je bil ... r.i.p.
še najbolj pa sem besna na njegove lastnike (in njim podobne!!), ker so krivi, da je zataval v smrt. lahko, da sem krivična in se je zgodilo prvič, da je ostal brez nadzora. žival je obveznost. moramo jo čuvati, zanjo skrbeti. če ne, je bolje, da se ji izognemo v največjem loku ...
in še sem besna.
ker je v horjulskem zavetišču (zaradi tistih in njim podobnih!) več deset mačkov in več deset kužkov - brezdomčkov. ker jih je vedno več in sploh ne manj. ker niti enega kužka ne morem posvojiti, ker nimam prostora in nimam časa. in ker lahko posvojim samo enega mucka ... kaj pa ostalih nekaj deset? kje ste normalni ljudje?
kje ste tisti, ki ob besedi kastracija, sterilizacija, cepljenje ne zastrižete z ušesi, ker to da je pa strošek ...??
rada bi zaključila z začetkom. srečna sem:
- ker sem bolj ali manj ostala cela
- ker sem imela srečo s tremi prijaznimi fanti, policistoma in fantu z dars-a
- ker mi je prikupno sporočilo narisalo nasmeh in me pordelih lic poneslo spet v osnovno šolo :)
- ker je na svetu še par dobrih ljudi. in dobrih prijateljev. Berni, hvala!
čas je, da grem spat. upam, da bo sosed vsaj eno noč miren, in da se jutri zbudim brez glavobola in bolečega vratu ...
četrtek, 18. junij 2009
če bi bila lokomotiva ...
... bi sigurno vedno! imela zamudo :)
vse ure, ki so okoli mene prehitevajo - od 5 do 30 minut - (recimo, da približno vem, za koliko je katera prehitra) pa vseeno zamujam. če ne zamudim, pa zaspim. z lahkoto tudi ob treh popoldan :)
zato bi bilo čudno, če bi se tukajle karkoli dogajalo bolj pogosto :)
La Vie En Rose - vsakoletni sestanek društva živih pesnikov, je tudi tokrat zarezal sled. prijetno, toplo, domačo. in malček nenavadno ...
brez foto-sledi ni šlo ... par najljubših:
eden in edini :) Jure Ivanušič
Jani Kovačič in Vita Mavrič
Chris Eckman (fant, ki ga je iz Seatla k nam pripeljala ljubezen in je uglasbil poezijo Daneta Zajca - zelo fajn!)
Boris Kobal (ki nas je nasmejal do solz in vsaj mene zelo prijetno presenetil) in Vita Mavrič
kanadčan Pascal Lejeun (s toplim čokoladnim pogledom :))
kakšna fotka več se najde tukejle (sicer moja prva zaresna foto-objava, na katero sem mejhen ponosna, priznam :)
ko sem kakšno uro preveč doma in ko je treba (predvsem to!) kaj tudi spackam :)
v tole škatlico :
smo ih-troje zapakirali tole darilce (knjigica s posebnmi kupončki in ogledalce) za čisto posebno deklico, ki je praznovala 30. rojstni dan. In še zmerej jako dobro zgleda :) Vse lepo, pupa...!
pa še dve nepolakirani ploščički ...
da ne bo ktera rekla, da nič ne delam :)
vse ure, ki so okoli mene prehitevajo - od 5 do 30 minut - (recimo, da približno vem, za koliko je katera prehitra) pa vseeno zamujam. če ne zamudim, pa zaspim. z lahkoto tudi ob treh popoldan :)
zato bi bilo čudno, če bi se tukajle karkoli dogajalo bolj pogosto :)
La Vie En Rose - vsakoletni sestanek društva živih pesnikov, je tudi tokrat zarezal sled. prijetno, toplo, domačo. in malček nenavadno ...
brez foto-sledi ni šlo ... par najljubših:
eden in edini :) Jure Ivanušič
Jani Kovačič in Vita Mavrič
Chris Eckman (fant, ki ga je iz Seatla k nam pripeljala ljubezen in je uglasbil poezijo Daneta Zajca - zelo fajn!)
Boris Kobal (ki nas je nasmejal do solz in vsaj mene zelo prijetno presenetil) in Vita Mavrič
kanadčan Pascal Lejeun (s toplim čokoladnim pogledom :))
kakšna fotka več se najde tukejle (sicer moja prva zaresna foto-objava, na katero sem mejhen ponosna, priznam :)ko sem kakšno uro preveč doma in ko je treba (predvsem to!) kaj tudi spackam :)
v tole škatlico :
smo ih-troje zapakirali tole darilce (knjigica s posebnmi kupončki in ogledalce) za čisto posebno deklico, ki je praznovala 30. rojstni dan. In še zmerej jako dobro zgleda :) Vse lepo, pupa...!
pa še dve nepolakirani ploščički ...
da ne bo ktera rekla, da nič ne delam :)nedelja, 7. junij 2009
ropotarnica
1. testni čeveljci
v zadnjih 15ih letih si nisem kupila nobenih
.
.
.
.
ki ne bi bili črni :D …
.
.
.
.
ki ne bi bili črni :D …
2. papirčkanje:
glede na to, kako sem se namučila s tole voščilnico bi morala zgledati vsaj 1000x bolje!
zato sem jo oblekla v srajčico :)
zato sem jo oblekla v srajčico :)
3. nekaj starih grehov …
ki so končali pri gorenjskih puncah.
ena je že, upam, da tudi ostali dve prineseta kakšen € za kosmate kepice.
4. še ena mačja :
4. še ena mačja :
za konec pa …
5. odkritje meseca!
5. odkritje meseca!
naše domače podstrešje poleg prahu, pajkov, osjih gnezd, starih zaprašenih foteljev, posušenih parfumov in sosedovih mačkov skriva tudi takšne črno-bele spomine. brskanje je čisti užitek ...!
četrtek, 21. maj 2009
zaljubim se pet, šest, sedam ... ! puta dnevno
včasih se zaljubim v večer. tih, skrivnosten, potuhnjen in šepetajoč. ker prinaša smeh najstnikov pod oknom, ljubezen potepuških mačkov... in ker prinaša noč. topel objem. sanje s poljubom...
kot ježek v krtačo, slepo, se zaljubim v ljudi! ljubim jih takšne, ki se smejejo. ki objamejo iskreno. prvič! ali sedemindvajsetič... ljubim jih, ker pustijo sončen pečat. ljubim topel pogled, ki prikimuje, ki prežene škratke, ki začara. nehote. nevede.
lahko se zaljubim v bradatega strica s pipo pod nosom, v rjastem, golfu podobnem avtu, ki mi pusti prednost na ovinku (ker imam manj rjast avto? in ima občutek, da je manjvreden?) in se mu potem ustnice raztegnejo v nasmešek velikosti lubenice, ko mu pomaham in odmašira mimo mene. prvi. vesel. in še kar kima v pozdrav, čeprav me že zdavnaj več ne vidi ...
zaljubim se v pesem ...
tako zelo, da ji prisluškujem ves čas, znova in znova, povsod in kjerkoli. pustim se božati besedam, notam, strunam, taktom ... (kako zelo me znajo božati) začarali so me!
ure dolgo lahko zaljubljeno zrem v moja dva fanta... kako spita. kako se hinavsko prilizujeta. kako otročje podita nevidne sence na razpokanem zidu...
tudi trikrat na dan se zaljubim v makove cvetove, ki me spremljajo ob poti. tako zvesto si stojijo ob strani. drug ob drugem. in tako zaljubljeno zrejo za soncem. brezpogojno ... ujela bi jih v fotografijo, pa se bojim, da bo izginil njih čar.
prevečkrat. in prehitro se zaljubim :) vem.
čeprav ... kdo se ne bi zaljubil v melodije v tvid oblečenih dam, ki srebajo popoldanski čaj ...
kot ježek v krtačo, slepo, se zaljubim v ljudi! ljubim jih takšne, ki se smejejo. ki objamejo iskreno. prvič! ali sedemindvajsetič... ljubim jih, ker pustijo sončen pečat. ljubim topel pogled, ki prikimuje, ki prežene škratke, ki začara. nehote. nevede.
lahko se zaljubim v bradatega strica s pipo pod nosom, v rjastem, golfu podobnem avtu, ki mi pusti prednost na ovinku (ker imam manj rjast avto? in ima občutek, da je manjvreden?) in se mu potem ustnice raztegnejo v nasmešek velikosti lubenice, ko mu pomaham in odmašira mimo mene. prvi. vesel. in še kar kima v pozdrav, čeprav me že zdavnaj več ne vidi ...
zaljubim se v pesem ...
ljubav slijedi naš trag
tiho primiče se
zna da plijen smo joj lak
i ne pita nas
je li pravi čas
tako zelo, da ji prisluškujem ves čas, znova in znova, povsod in kjerkoli. pustim se božati besedam, notam, strunam, taktom ... (kako zelo me znajo božati) začarali so me!
ure dolgo lahko zaljubljeno zrem v moja dva fanta... kako spita. kako se hinavsko prilizujeta. kako otročje podita nevidne sence na razpokanem zidu...
tudi trikrat na dan se zaljubim v makove cvetove, ki me spremljajo ob poti. tako zvesto si stojijo ob strani. drug ob drugem. in tako zaljubljeno zrejo za soncem. brezpogojno ... ujela bi jih v fotografijo, pa se bojim, da bo izginil njih čar.
prevečkrat. in prehitro se zaljubim :) vem.
čeprav ... kdo se ne bi zaljubil v melodije v tvid oblečenih dam, ki srebajo popoldanski čaj ...
sreda, 13. maj 2009
čisto poseben zmenek
včerajšnji dan je bil doooooolg kot ponedeljek. ampak lep kot nedelja !
drobcen, čisto poseben zmenek se je začel nekje v ljubljani s krhljem sendviča in ne-sadjem :), nadaljeval v kliničnem centru ob zanič kavi, pre-suhem skutinem štrudlu in reklami za čaj. pardon. za sok :)
korlček jo je v objemu ledeno-hladno šepetajoče klimatske ne-naprave :D mahnil proti gorenjski po zalogo kosmatih sledi na črnih majicah. in prignat malo sončka med njene oblake... go girl! mora biti vrijedan!
pred-večer je bil pika na i. ogromna pika. ker so bile vse kitajske restavracije zaprte (:P) smo parkirali v križankah, na kitajskem cirkusu. in zdržali eno uro? dolgovezenje ... nedodelanost ... dolgočasje ... vem, veliko, ogromno truda, treninga je vloženega a kaj ko imajo zanič režiserja! če bi namesto drame pisali kratke zgodbe, jih naredili mehkejše, popolnejše, jih vsaj za odtenek bolj izpilili, bi bila stvar gledljivejša.
tako pa ... še sinček je mamico z zehajočim pogledom spraševal če bo kmalu konec :)
čeprav. ja, priznam. ko enkrat zares, v živo vidiš tole:
drobcen, čisto poseben zmenek se je začel nekje v ljubljani s krhljem sendviča in ne-sadjem :), nadaljeval v kliničnem centru ob zanič kavi, pre-suhem skutinem štrudlu in reklami za čaj. pardon. za sok :)
korlček jo je v objemu ledeno-hladno šepetajoče klimatske ne-naprave :D mahnil proti gorenjski po zalogo kosmatih sledi na črnih majicah. in prignat malo sončka med njene oblake... go girl! mora biti vrijedan!
pred-večer je bil pika na i. ogromna pika. ker so bile vse kitajske restavracije zaprte (:P) smo parkirali v križankah, na kitajskem cirkusu. in zdržali eno uro? dolgovezenje ... nedodelanost ... dolgočasje ... vem, veliko, ogromno truda, treninga je vloženega a kaj ko imajo zanič režiserja! če bi namesto drame pisali kratke zgodbe, jih naredili mehkejše, popolnejše, jih vsaj za odtenek bolj izpilili, bi bila stvar gledljivejša.
tako pa ... še sinček je mamico z zehajočim pogledom spraševal če bo kmalu konec :)
čeprav. ja, priznam. ko enkrat zares, v živo vidiš tole:
Cirque du Soleil - gumilastika :)
je vse ostalo je zelo slab približek. sad but true!
ker cirkus ni pocrkljal brbončic jih je romeova tortilja in zvezdnat večer, ki je objel dan, ki bi ga bilo vredno še kdaj ponoviti!
nedelja, 3. maj 2009
sobota, 2. maj 2009
kokodajs
moja kokoška me je prepričala kokode... da zamenjam kurnik kokode ...in ker je ona tista kokode... ki mi je sezidala prvega kokode... zdaj, z njenim dovoljenjem kokode... selim svoje gnezdece jajčk semkaj kokode...
prvo jajce je v gnezdecu kokode... če bom znesla še kakšnega kokode... no, to bomo pa še videli kokode...
Naročite se na:
Objave (Atom)