pika.

res nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše? res. res čas zaceli rane? res. dobro je to, da je vsakič, ko se zbudim ... lažje. lepo je, kako vedno pisano pobarvaš mavrico. a ko jo naslednji trenutek grobo iztrgaš iz objema ... ni več tako lepo. barvaš, trgaš, barvaš, trgaš, barvaš ...

v resnici nimaš pojma kaj počneš.

še malo, čisto malo in spet bo mavrica. malo je sicer čudna, ker pride pred in ne po nevihti. pa saj nisem nikoli rekla, da jaz nisem čudna.

i'm ready. barvice so varno pospravljene v predalu. grem. oborožena z nasmehom in kovčkom polnim temnih ostankov, ki bodo "meso" postali. se je odločila.

... le glej, da je ne presenetiš preveč! ker je film že v montaži.

ko se vrne, bo resetirala spomin. vsa ta leta bo vrgla čez ramo, si spet namontirala nasmeh (mu kdo še verjame?) in strumno odkorakala v nov dan. in naslednji. in tistega za njim.
čas je že ...

whatever will be, will be. the future's not ours, to see!

.
.
.
.
.
.
.
.
.

slišiš? tam daleč vrano, ki kljuva in se reži?