spomnim se, kako smo se z
gomulko vračali po šoli domov. pojma nisem imela o
popularni glasbi. pri nas doma smo imeli en sam majhen, prašen radio, ki je od jutra do večera hreščal na domači, sevniški frekvenci. kjer tudi niso bili najbolj
"glasbeno aktualni". takrat je glasba še potovala. najprej k tavelikim, potem šele drugam.
in spomnim se špele, ki je imela
bravo (tudi to je bil pri naši hiši prevelik luksuz) kjer sem strmela v fotografijo in razmišljala, zakaj za vraga si je tako čedno dekle obrilo glavo?! špela pa je vneto brundala meni popolnoma neznano
pesem. ki mi je bila všeč. potem, ko je iz zamaščenega zvočnika zapela zares, še bolj. čeprav, v resnici takrat nisem vedela, kaj mi hoče povedati ...
in niti pomislila nisem, da bo to dekle, nekoč tako blizu, da bi se je lahko dotaknila, če bi le stegnila roko malo bližje ...
nocoj, skoraj 20 let kasneje je bila v ljubljani. z isto obrito podobo, ki jo ob straneh že krasijo sivi odtenki. z gubicami in kakšnim kilogramom več. brez glamurja. brez šminke. brez bleščic in načičkanih toalet. ker tega v resnici ne potrebuje! preprosta kot je le lahko, bosonoga, v majici in kavbojkah z na trenutke sramežljivim nasmeškom je v križanke prinesla glamur svojega glasu. ki je še vedno mogočen. in v resnici ne potrebuje nepotrebnih plastičnih dodatkov.
kakšna fotka več se najde 
