En mejčken ponosna

En mejčken pa res ...

Končno sem spet vzela v roke glino in ugotovila, da sem od kar sem bila na tečaju že skoraj vse pozabila :) Ker pa je tršica Milica res fletna pupa mi je še enkrat natresla navodila in ekola. Nastal je moj prvi čisto moj srebrni prstančk

Mislim, da ga bom še spatinirala, ker je zame pa res en mejčken preveč svetleč.

Ni pa nujno ... tko je to, če je baba tehtnica po horoskopu, ne pa ne se odločit.. :)

Bodem ga par dni opazovala pa bomo vidli.

S temle spodaj se pa sicer ni za hvalit, ker je bolj ponesrečen poskus kot pa kaj res pametnega. Je bila glina mejčken presuha že, jaz pa prepočasna ...


Saj vem, da se sprašuješ, kaj bi ta skulptura naj bila, hehe. Muc muc bi moral biti, če bi bilo vse po planu. No, pa ni bilo :)

Pa tudi fotke so kakršne so, glede na to, da je šel Canon letos na Rock Otočec in se napil piva še dobro da sploh kaj spravi iz sebe :)) Mislim da bo čas za novega...

ko klešče zapojejo

mucki so z menoj pripotovali iz new yorka - leto in pol so čakali, da jih nekam vtaknem :), slončka sem kupila v vicenzi, tudi od takrat je minilo že ohoho časa ... tako, da se ne bi moglo reči, kako strašno so pele klešče, ampak že to, da so zagledale svetlobo dneva po tolikem času je praznik.
vreden zapisa :)

slika je primerna izdelkom - nič posebnega...

sploh kamenček ne vem v katero škatlo bom vtaknila, ker niti približno ni ratalo, tako kot bi moralo ... eh ...

je pa dober občutek držati klešče v rokah!