zelena ...

Krik!
Solze ... sreča ... žalost ... vice ... ?!

Ždim za mizo. Kot včeraj. Kot jutro pred njim.
Na beli steni noč. Nebo razpada.
Tam daleč med koščki bolečine, ki režejo in bičajo ... sonce!
Prijazno, toplo, drhteče. Dotika in boža. Komaj kaj, a ravno prav ...
Preveč ...

Zakaj tako me vsakokrat omamiš,
da več ne vem, kod moja cesta pelje?
Zakaj mi skrite želje v srcu dramiš,
da njih polet preveč visok in smel je?
(Mila Kačič)


Še je tu. Kako diši dih!
Poljub?
... ali le želja, ki želi postati resnična?
Da bo toplo ognjišče za sive dni.


Moja mala dlan
bi kakor sladka misel
rada šla ti čez obraz teman ...

Moja mala strahopetna dlan!
(Mila Kačič)

Še enkrat. Še kdaj ...

Še vedno, po vsem tem času se mi zdi,
da se tudi v tebi (še) nekaj godi.
A nekaj ni prav.
Vedno nekaj ne naredim prav.

Ne odklepaj in zaklepaj mi srca.
Zakleni! Ali odkleni ...

Ljubljeni, s sabo me vzemi,
da ne zgrešiš v tej temi,
morda jaz pot poznam.
(Mila Kačič)

vse je enkrat prvič

tud črn noht :)

ena dečva je praznovala

pa sva šli v lipico ...

gledat kaj delajo ...

lepotci in lepotičke ...

kar tako

par "velikonočnih" utrinkov brez jajc, šunke in potice - ker smo vse pojedli :)

sosedova "prava slovenka" ki ve, da je pri sosedovih slajše :)

cerkev na Razborju pod Lisco

komaj čakam naslednjo vlko noč

skoraj popoln večer

iz gubaste skodelice se kadi toplo mleko.

nadrobljen črn kruh.

v volnene nogavice zavite premražene nožice.

prevzetnost in pristranost.

otroštvo ...

Ti veš

Ti veš ...

Ti veš, da so jutra kot majhni otroci

in čista svežina odprtega okna

je polna nemira.

Ti veš, da kot sonce se znova rodiva

in nočna tišina minulega dneva

je brezno spomina.

Ti veš, da ljubezen ni prava beseda

in dolgi romani današnjega časa

so polni praznine.

Ti veš, da že dolgo sva sama na poti

in da stopinje neznanega para

so našli le redki.

Zato me že stotič poljubiš kot prvič

in najina zgodba se znova začenja.

Med nama je zopet skrivnostna bližina

in dan bo prepoln hrepenenja.

(Feri Lainšček)

můj práh

tole res nujno! rabim v življenju

grem po službi na eno fejst kavo. in dobim poleg fejst družbe še fejst darilce (whiskas vrečkico za pepco in rafaelčkota zame, njami) po kavi bi šla domov, pa se nikamor ne premaknem, ker je obvoznica zabasana čist. ampak res čist! naredim ovinek in grem v štacuno, mi vsaj jutri ne bo treba. napaka. komaj se prebijam med vsemi tistimi vozički, ki jih rinejo zombiji ... se počutim kot na cesti, ko vsi nedonošenčki parkirajo na prehitevalni pas in potem sanjajo ... v štacuni je na žalost nas parih, ki ne prihajamo tja preživljati prostega časa, samo ena špura - oni se seveda parkirajo na sredino vrste med policami in bluzijo. bog ne daj, da bi rad šel mimo, ker se morajo "omojbog" premakniti za dva koraka - kako si sploh dovoliš zmotiti jih?! en sam pogled in si mrtev. res globoko se opravičujem, ker vas nadlegujem.

zmagam vojno in se prebijem do blagajne. to da sem šla po samo dve stvari in v košaro nametala deset drugih, samo teh dveh ne, niti ni pomembno, ker me vrhunec čaka na blagajni. piskam! OMFG! medtem ko cela štacuna bulji vame razmetavam po torbici in iščem, iščem in ne najdem. itak. še bolj brskam, menjam barvo iz rdeče na še bolj rdečo in privlečem ven darilce - whiskas vrečko in raffaelo... omfg! prijazen fant (ja vsake toliko se najde tudi kakšen tak ...) me potolaži, da ve, da to ni iz njihove trgovine (kako pa ve?), zombiji me seveda še bolj gledajo ... prijazen varnostnik pa me odpelje v posvečene prostore, da me bo razmagnetil. sem že povedala, da vsi zombiji buljijo vame? in kaj je piskalo? faking notesnik, ki od starosti že skoraj zaudarja. faking notesnik! jap, tole res nujno rabim v življenju!

grem rajši na kavč, pa pepca z mano, da ga do onemoglosti scrkljam, predno bo moral spet na operacijo ...

much better

takole pa danes zgleda naš maneken :)

sva morala v baby center po oblekico, da za par dni skrijeva rano, kjer je bila cevka napeljana v pljučka, da so mu lahko delali drenažo. več kot očitno je nad novim out fitom navdušen :D

se pa počasi že vrača moja stara pepca, sitna, nergava in razvajena :)

tudi hrana mu diši in pridno prazni posodico, le še teden dni bova hodila po antibiotike, ker driska razvajena tablet seveda noče jest!

še malo in bo kot nov, zahvaljujoč najboljšim puncam z veterinarske fakultete. upam da tisti štirje, ki jih je prvi dan "pretepel" niso več hudi nanj :)

hvala vsem, ki ste držali pesti :*

moj kosmati bolnik

drugi dan v bolnici in prvi dan, ko sem ga obiskala in me je bil ekstra vesel.

čeprau ima več kot očitno že poln kufer vsega ...

takole pa je vsakič bolj depresiven in vsakič bolj mu je vseeno, če sem tam :(

s tem lustrom na glavi in kupom cevk povsod naokoli bi bilo meni verjetno tudi...

no tole je pa kratka kronologija mojega prstovja. prvi, drugi, tretji, šesti, osmi dan...

še dobro da na fotkah ne zgleda tako kot v resnici :)

tale prst bo že preživel, pa tud če ne, jih imam še 9

... samo da bo pepca zdrav in čimprej doma.

En mejčken ponosna

En mejčken pa res ...

Končno sem spet vzela v roke glino in ugotovila, da sem od kar sem bila na tečaju že skoraj vse pozabila :) Ker pa je tršica Milica res fletna pupa mi je še enkrat natresla navodila in ekola. Nastal je moj prvi čisto moj srebrni prstančk

Mislim, da ga bom še spatinirala, ker je zame pa res en mejčken preveč svetleč.

Ni pa nujno ... tko je to, če je baba tehtnica po horoskopu, ne pa ne se odločit.. :)

Bodem ga par dni opazovala pa bomo vidli.

S temle spodaj se pa sicer ni za hvalit, ker je bolj ponesrečen poskus kot pa kaj res pametnega. Je bila glina mejčken presuha že, jaz pa prepočasna ...


Saj vem, da se sprašuješ, kaj bi ta skulptura naj bila, hehe. Muc muc bi moral biti, če bi bilo vse po planu. No, pa ni bilo :)

Pa tudi fotke so kakršne so, glede na to, da je šel Canon letos na Rock Otočec in se napil piva še dobro da sploh kaj spravi iz sebe :)) Mislim da bo čas za novega...

Fuzbalerska

Especially za naše fante, ker so res carji!

Predstavlja se ... Berta fuzbalerka :)

S ponistre se vidi Šolta, piva klapa ispo' volta...

Šolta ...

Ne spomnim se natanko (in v resnici tudi ni pomembno) 10, 12 let je kar sem bila prvič tam. In natanko toliko časa sem se tja vračala ... letos mi je končno uspelo. In bilo je vredno. Še vedno je tiha, mirna, preprosta in prijazna.

Šum morja, klepetanje galebov, le tu in tam kak mimoidoči, še to je bila večina domačinov, knjiga v naročju... Neprecenljivo!

No, pa ribič Ante :)

Drugo leto (če ne prej) spet pobegnem...

Ko bom velika, bom pa s tole lepotico bežala :)

Rada imam knjige. Še vedno. In ja, večkrat si moram vzeti čas zanje.

Da mi je tole očitno res koristilo potrjuje tudi pregled fotaparata. To, kar je tu in še dve fotografiji ... je vse kar je nastalo. Ali pa se enostavno staram in se mi ne da več :)

Lepo je bilo!